Besedilo in fotografije: prim. Janez Tasič, dr. med. specialist kardiolog, predsednik podružnice za Kras
Hoja je najbolj naravna in enostavna oblika obnašanja ter rekreacije, ki ohranja in krepi zdravje ter je dosegljiva skoraj vsem ob vsakem času. Je poceni, ne zahteva zahtevne opreme ali velikih investicij. Ljudje, ki niso fizično aktivni so v nevarnosti, da zbolijo za boleznimi srca, sladkorno boleznijo ali rakom.
Svetovna zdravstvena organizacija in Združenje kardiologov Slovenije priporočata vsaj 150 minut hoje na teden ali 30 minut 5 dni v tednu.
Redna hoja znižuje pojavnost in težo akutnih ter kroničnih bolezni, ohranja možgane, nas naredi srečnejše z manj depresije, izboljša spomin, zmanjšuje stroške zdravljenja, dviguje pa kakovost življenja. Hoja naj se izvaja na označenih in urejenih poteh, v primerni športni obutvi in oblačilih, v družbi, ki ne potrebuje alkohola.
Vse poti so poti življenja. Na takšnih poteh spoznavaš ljudi, kraje, običaje, zgodovino, srečo, izgubljene sanje… Po različnih poteh sem hodil, a na koncu sem se odločil, da prehodim tudi slovenske Srčne poti.
Prvo Srčno pot sem prehodil že pred 35 leti. V ta namen je bila v Celju že leta 1987 zgrajena in opremljena Celjska srčna pot, ki je postala sestavni del rekreacijskih poti v Mestnem gozdu ter omogoča zdravim in bolnikom redno fizično dejavnost in sprostitev. Spada med Evropske Srčne poti, a je kot prva tematska pot Za krepitev srca v Sloveniji postala vzorec, po katerem so zgrajene tudi ostale, ter je sestavni del slovenske mreže srčnih pot. Iz mesta skozi park, med drevesne krošnje na vrh Anskega hriba.
Ane so mi bile položene v zibelko in nanje ne pozabim, ne glede na to kam grem. Če ni Ana je Elizabeta, Magdalena, Kunigunda, Zala ali še katera druga lepotica iz slovenskega imenika krstnih imen.
Nekaterih ne pozabiš nikoli in tako je Elizabeta zaščitnica mojega rojstnega kraja kriva, da sem se spravil na to pot obiskovanj slovenskih Srčnih poti. A kjer takšne označene poti še ni bilo, sem poiskal z domačini že deloma uhojene poti, tako da so jih sprejeli kot svoje stare prijatelje, ki krepijo srce in veselje do življenja.
Tudi v Slovenj Gradcu mi ni bilo težko najti takšne poti. A nisem hodil in iskal sam! Za to potrebuješ nekoga, ki mu je hoja izziv, pozna te poti, ima rad spomine preteklosti in upanje v prihodnost.
Tu je bila domačinka, kot se za Korošico spodobi: vztrajna, vesela in polna energije, »Alenka, sestrica kralja Matjaža«, ki me je veselo vpeljala v mestne ulice, izhode in vrnitve. Večkrat sva obiskala te poti in se sprehodila po okolici v več smereh, dokler se nisva odločila za sedaj predstavljeno. Bilo je lepo in vem, da bo na tej poti še veliko različnih doživetij.
Na koncu spoznavanja poti sva bila z najinim rezultatom zelo zadovoljna. Prepričana sva bila, da bodo vsi, ki bodo hodili po tej poti, veseli, zadovoljni in srečni. Pač za zdravje moramo storiti vse, kar le lahko storimo sami!
Na kratko o poti.
Končno, ko sva prehodila vse variante, sva šla po izbrani poti iz centra mesta preko reke Suhodolnice, med vrtovi in hišami do vznožja hriba, se pri Trgu povzpela na grad in vrnila v naročje mestnega vrveža.
A mesto je tisto, ki nam določa Pot. Moj rojstni kraj Slovenj Gradec je mesto miru že od 1998 leta. UNESCO mu je podelil ta status in 19 septembra je zato tam praznik.
Praznujemo lahko tudi drugače. S skrbnim pristopom za ohranjanje in krepitev zdravja in dobrih odnosov. Hoja je ena od takšnih dejavnosti.
Pa kaj nam hoja sploh pomeni. Kaj nam pomeni ta stopinja, ki jo odtisnemo na poti in nato postavljanje noge pred nogo. Eno pred drugo in zopet tako naprej. Lahko traja ure, in ko loviš med hojo korak ima misel svobodno pot. Kaj vse ti povedo oči in ušesa, ki prisluškujejo koraku ali nos, ki voha, ko se približuješ grmu ali dimu iz peči. Sonce je že visoko, srce bije vse močneje, znoj teče, a ti še hodiš in veš, še preko te strmine, po gozdu do vrha. Tam bo razgled. Odločil si se za pot, a biti na poti pomeni odločitev, da prideš do cilja vkljub težavam, ki ti ne preprečijo doseči zmage.
In tako prideš vsak teden ob uri, ki je dogovorjena, na konec trga, na rondo, ob Nami, pri reki. Suhodolnica teče. Kot da ni iz Suhega Dola. Celo leto teče in prinaša svežino v mesto.
Že od leta 1267 je Slovenj Gradec mesto, ki se sicer prvič omenja kot kraj že leta 1165. Je lastnik mestnih pravic, ima svoje obzidje (1270), a dobi grad šele dve stoletji pozneje (1494). Sejemske pravice prenese iz sosednje vasi, ki je še starejša in je zato znana kar kot Stari Trg. In greš tja.
Rondo ostane za nami, med ulicami priključene vasi mestu razmišljaš, kako je živeti v tem kraju razpetim v dolini med Uršljo goro in Pohorjem, med Grajskim gričem, Rahtelovim vrhom, gozdnato Planjavo in Kremžarico, v objemu rek Suhodolnice in Barbare, ki ju pod Spodnjim Legnom združi Mislinja. Mesto je raztegnjeno, tako kot njegov Glavni trg z vsemi gospodarskimi pravicami, ki mu jih je prinesla leta 1850 prva tovarna usnja v Sloveniji in 22 let pozneje tovarna stolov, 1904 leta pa tovarna meril.
Od 1899 leta mu kroji usodo železnica, a se le ta zapečati 1968 leta z obupom številnih, zlasti mladih krajanov, saj jim je z njenim odhodom otežena pot v življenje, v svet, v upanje, v ljubezen tudi dlje po domovini. Šele v samostojni državi je speljana obvoznica mimo mesta, industrija je zaživela, tehnologija in znanost sta si podali roke. A čas je minil, za mlade. Številni so odšli. Do Ljubljane je naporna pot, lažje je bilo v tujino.
A Elizabeta je tu!
Elizabeta je romantika, predelana v barok. Stoletja so minila, a ona ostaja zavetnica mesta. Od leta 1251, ko je njena posvetitev, mesta ne zapušča. 200 let pozneje dovoli, da se poleg nje ob takrat odprtem prepotrebnem Špitalu postavi še špitalska cerkvica sv. Duha (1419), ki je ostala enaka še v današnjih časih. Pomnik zgodovine. Ne pozabite na kugo, lakoto in vojsko. To so pravi sovražniki, nas opozarja. Ljubite se! Imejte se radi, odpuščajte. Še danes pravi isto, vkljub modernejši bolnišnici, ki je zrastla nedaleč od mesta kjer sem kot mlad študent spoznaval ob mentorstvu dr. Rajšpa osnove kardiologije, se zaljubil v mesto in pustil za večno del srca v poteh, ki sem jih takrat prehodil tudi v sanjah, da bo življenje srečno, veselo, dolgo, zdravo.
A sedaj pišem o zdravju, delim nasvete o hoji in upam, da je to vse res. Da ne pomaga samo drugim, da tudi meni. Sedaj že, saj še pišem in nekaj razmišljam o poteh, o novih poteh tudi v prihodnosti.
Z Alenko sva že na poti skoti Stari trg, do izkopanin stare rimske naselbine Colaciuma, ki je bila postaja med Celejo in Virunumom. A so se tu že naselili pred njimi Kelti, po katerih je naselbina dobila tudi ime. Izkopali so ostanke še starejših naseljencev iz mlajše železne dobe, ki so jih našli tudi na Griču in v Puščavi nad Colacijem.
Grajski hrib nad Starim trgom
Ta je danes simbol Slovenjgraških vedut in je poznan kot Grajski Grič, visok 526 m . V Starem Trgu zavijeva do cerkvice sv. Radegunde (rat, gund), ki je bila kot kraljica borka za pravice žena, jim svetovala a tudi pošiljala kakšno podporo. Nadaljujeva po planoti nad njo proti Puščavi, pregledava staro pokopališče iz časa naseljevanja Slovanov, nato pa mimo kapelic križevega pota, po zaviti poti v levo, in se po dolini med skalami povzpneva do pašnika, kjer bi naju zares razveselila lepše urejena pot, vse do obzidja, ki še obdaja področje, kjer je nekoč stal grad. Srce se prestavi v višje obrate, nekaj zaradi naporne poti, malce pa zaradi prijetne spremljevalke. Saj nočem zaostajati za prijazno in prijetno mladenko.
Na vrhu, nekoč na gradu, ki je v stoletjih izginil, je bilo prvo sodišče in upravna enota deželnih knezov. Lastniki so se kar vrstili. Spanheimi, Traungauci in nazadnje Andeški. 1228 leta jih preseneti novica o odločitvi Oglejskih Patriarhov, da se morajo preseliti. Andeški gospodje prestavijo sodne in upravljalne pravice v mesto, ki po vzgledu na grad – Grez, tako so imenovali grad na griču, dobi ime Gradec.
Da pa bi se ločilo od Štajerskega Gradca, mu dodajo še dodatek Slovenski Gradec in tako nastane novo mesto Slovenj Gradec, ki ima vse mestne pravice, mestno obzidje, sejme, obrtnike, meščane in svobodno trgovino.
Lep je razgled z Greza, z Grajskega griča, z gradu, kjer je cerkvica, ki jo postavijo najprej kot kapelo sv. Pankracija s svetimi stopnicami in z enkratno arhitekturo, ki sloni na enem centralnem stebru, ki je ostanek iz nekdanjega Colaciuma.
Občudujeva pokrajino, spočijeva si kosti in mišice na klopi pod cerkvijo. Sonce naju ogreje, sprostiva se in v tišini razmišljava o vseh, ki so romali na ta hrib in so upali, da bo njihovo življenje v tej dolini lepo in srečno.
A ti časi so za nami. Greva naprej, pravzaprav navzdol. Na levo po strmi poti, tlakovani kot pred stoletji z naravo, skozi gozd do poti, ki pripelje iz Rahtelovega vrha do podnožja, do industrijskih hal, do njiv na desni, kjer še vedno trdijo, da naj zaupamo domači hrani, čeprav okolica ne diši vedno vaniliji temveč bolj po odpadkih hlevskih prebivalcev.
Zopet noga pred nogo in pot se končuje blizu Rotenturna, tam kjer je sedaj v mestnem gradu, mestni vladar, ki se ga, če ne dela v prid meščanov poskuša zamenjati vsaka 4 leta.
Upajmo, da bo podprl člane koronarnega kluba Mislinjske doline, da se tudi v Slovenj Gradcu uredi Srčna pot, ki bo vodila iz centra mesta na vrh griča, ki pravzaprav določa usodo mesta že tisočletja.
Želim, da poleg srčnih bolnikov tudi mladi in zdravi sprejmejo to pot za vsakdanji izziv, ki jim bo krepila srce in duha, med ljudmi pa širila prijateljstvo, ki se pozablja ob tehnologiji, ki oddaljuje pogovor in pogled v oči!
Dodatek s priporočili za na pot srčnim bolnikom, velja pa tudi za zdrave!
Na pot gremo v urah, ko ni hude vročine ali mraza, v primerni športni obutvi in oblačilih odgovarjajočih za letni čas. Uro pred hojo ne uživajmo večjih količin hrane ali kave in alkohola. S seboj vzamemo zdravila kot so NG, ali aspirin, ter telefon, da lahko kontaktiramo znance, sorodnike ali urgentno službo.
Če je možno pojdimo na pot v skupini ali v paru, lahko tudi sami a ne v večernih urah, po dežju, megli itd. Mesto srečanja naj bo stalno isto. Na pot se gre, ko se počaka zamudnike, po določenem terminu še cc 5 minut.
Priporočeno je, da se pot predhodno označi s tablo z navodili, znakom KD in z znakom Evropske srčne poti!
Predlagana pot na Grad
V Slovenj Gradcu se dobimo pri stari Nami in gremo preko mostu preko Suhodolnice, levo po cesti skozi priključeno primestno naselje Stari trg do pešpoti, ki vodi preko zelenih polj in travnika do rimskih izkopanin starega Colatiuma.
Vodilo nam je pogled na grajski hrib in cerkev sv. Radegunde v Starem trgu pod Grajskim gričem. Po pločniku gremo do stopnišča pod cerkvijo jo obidemo po levi strani, na planjavi za cerkvijo vidimo arheološke izkopanine, nadaljujemo pot proti prvi kapelici križevega pota (13 kapelic), pri ograji zavijemo na levo pot in po globeli pridemo do skal, kjer je lahko domovanje številnih živali. Pot je dokaj strma preko lehnjakov in zahteva športno obutev, tudi zaradi ob dežju razmočene gozdno travniške poti vse do pašnika, kjer zavijemo desno. Med redkimi jablanami nas pot pripelje do obronkov vrha griča, do domačije, kjer se pridruži pot, ki vodi mimo kapelic.
Levo od domačije že vidimo označbe z obvestili o gradu. Skozi delno ohranjeno obzidje se povzpnemo do cerkvice in stolpa.
Za večje vodene skupine se lahko organizira voden ogled. Po počitku jo mahnemo navzdol, po lažji poti preko travnika do domačij ob cesti, ki nas pripelje do ozke a asfaltirane poti ob industrijski coni zopet do izhodišča.
Konec krasi delo, a naju so razveselili tudi trenutki sprostitve ob kozarčku rdečega vina pri vzorčno urejeni domači gostilni Urška.
Veselo in varno na pot!
Pot pod noge za zdravo srce!
