Piše: Elizabeta Bobnar Najžer, odgovorna urednica revija Za srce
Februar je mesec, ko se naši pogledi v vseh izložbah in še kje srečujejo s takimi ali drugačnimi srčki in srci, ko si mladi in mladi po srcu izrekamo prijetne besede. Čeprav uvožen, je praznik zaljubljenih nekako našel svoje mesto tudi v naši, sicer dokaj zaprti kulturi.
Štirinajsti je že mimo, pa naj si vseeno sposodim ta datum v razmislek, kaj je pravzaprav ljubezen? Kdo nas ima pravzaprav res rad? Koga imamo mi pravzaprav res radi? Je »ljubiti« isto kot »imeti rad«?
.
Ko sem nekoč sama s sabo naredila nekak preizkus, kakšna je razlika med »ljubiti« in »imeti rad«, sem spoznala, da je v resnici moje dojemanje tisto, ki opredeljuje moje občutke. Rada imam veselje, smeh, sončen dan, lep sprehod, žival, rastlino, prijateljico, ki me vzpodbuja. Ampak tudi iskreno ljubim vse našteto.
Ne dojemam pa vedno vsakega dejanja ali vsake osebe na enak način, včasih bolj »ljubim«, včasih imam bolj »rada«. In sem raziskovala naprej.
Neko obdobje sem bila bolj pozorna na to, kdaj uporabljam, ali kdaj v mislih izrekam eno ali drugo besedo. In sem našla odgovor: ljubim takrat, ko obstaja neka povratna povezava. Rada imam pa takrat, ko je tok dojemanja, doživljanja ali celo izražanja bolj enosmeren.
Ljubim gorski zrak, ki ga s polnimi pljuči vdihnem na razglednem vrhu, po prepešačeni strmini. Kot da mi zrak na drugačen način polni pljuča, kot da me tudi on ljubi.
Ljubim dobro hrano, ki mojemu telesu nosi kakovostne mikroelemente, da se ohranja ravnovesje na celični ravni.
Ljubim otroke, ki samo s svojim obstojem vnašajo smisel v moje življenje.
Ljubim živali, saj me že sam pogled nanje razveseli, še v tako mrki situaciji se mi zgladijo obrazne poteze. Ljubim zemljo, ki omogoča rast vseh čudovitih rastlin, užitnih, za potešitev fizične lakote, ali samo okrasnih, za potešitev duševne lakote po lepem.
In opazila sem, da včasih tudi samo sebe ljubim in včasih se imam samo rada. Zanimivo je bilo opazovati reakcije bližnjih na moje intimno notranje dojemanje same sebe. Če sem se imela rada, so bili ljudje v stikih bistveno bolj zadržani, morda celo osorni. Če pa sem bila v stanju, ko sem lahko o sebi mislila na ljubeč način, so se mi nasmehnili neznanci, ki sem jih srečala na ulici.
.
Torej, razlika obstaja. Seveda moje raziskovanje ni znanstveno potrjeno, je pa preverjeno v praksi, predvsem pa vsakemu izmed vas nudi možnost, da sam preveri, kako deluje.
In kako sem vedela, da o sebi razmišljam na en ali drug način? Preprosto sem se tako odločila.
Včasih je težko ljubiti samega sebe, še posebej, če si nezadovoljen s svojim delom, dosežki, položajem v družbi, finančnim stanjem, obsegom trebuščka, številko na tehtnici, okolico, … In takrat se »ves svet obrne proti tebi«. Ker mi to ni bilo všeč, sem skušala najti način, kako čim več časa prebiti v stanju, ko lahko rečem, da ljubim samo sebe.
Našla sem recept: naučila sem se na hitro spomniti nekega dogodka v svojem življenju, ki je bil zame tak, da sem ga imela v spominu kot čisto ljubezen. In to je bil čisto in samo moj spomin – ampak na resničen dogodek v mojem življenju, z vsemi mojimi resničnimi občutki ljubezni. V še tako zoprni situaciji sem na tak način uspešno vzpostavila notranji mir in ravnovesje, kar se je odrazilo in se odraža tudi v moji okolici. In odvadila sem se jamranja, ker me je ponavljanje slabih besed postavilo v stanje nezadovoljstva, jeze, sramu, visokega tlaka.
Zelo zanimivo. In zelo preprosto.
Vabim vas, da poskusite še vi. Namesto ponavljanja negativnih občutkov (tako zelooooo sem bolan, vse me boli, …) poskusite nov način pogleda nase. Vzljubite sebe, ali se imejte preprosto radi. Vzemite si en dan, ko ne boste nikogar grajali, se na nikogar jezili, se z nikomer prepirali, ko boste imeli same sebe za vrednega ljubezni in spoštovanja. In tako gledali tudi na druge. Zelo bom vesela, če mi boste napisali o svojih izkušnjah.
Vzemite si ljubeč dan zase. In vedeli boste, kdo vam ima rad.