Kam pa kam? V gozd!

Objavljeno

Starši se pogosto ukvarjamo s vprašanjem, kaj ponuditi otroku. Zdi se nam, da otroci potrebujejo nekaj posebnega, drugačnega, pri tem pa pozabljamo na tisto najbolj osnovno stvar, ki jo otroci v predšolskem obdobju potrebujejo, to je gibanje.

Otrok je že v svojem bistvu motiviran za gibanje, je radoveden, želi izkusiti, četudi bo izkušnja morda neprijetna. Če bomo otroku že od začetka ponudili gibanje v naravi kot prijetno in pozitivno izkušnjo, bosta ta izkušnja in ljubezen do narave in gibanja v njem ostala vse življenje.

Torej, ZAKAJ V GOZD?

  • Gozd je..
  • ..neka vrsta hriba, kjer so drevesa… Daša
  • ..tam, kjer so lešniki in kostanji in lahko nabiraš listke … Neja
  • ..tam kjer so drevesa in trava… Atanasije
  • ..narava, tam kjer živijo živali; srnica, medved, zajček… Tinkara K.
  • ..tam kjer so ptički in tam kjer je lepo.. Zala
  • ..nekaj ko greš tja in se zabavaš… Jakob
  • ..tam kjer so drevesa, blato in palice.. Neža

Otrok v gozdu najde neslutene možnosti za igro. Tek in hoja po neravnem terenu, hitro spreminjanje smeri, hitro ustavljanje, počep, plazenje, vrtenje, vztrajnost, ko želi nekaj izkopati, dvigniti, splezati, preplezati pa so spretnosti, ki jih uri med igro, in so še kako pomembne za njegov razvoj.

Med igro se seveda zabava, je zadovoljen s seboj, doživlja občutke uspeha, ko mu uspe preplezati deblo, splezati na drevo, prečkati potoček, iz vejic zgraditi grad, cesto. Če je otrok več, se morajo dogovarjati, usklajevati, sodelovati in prilagajati drug drugemu pri realizaciji ideje, ki so jo morali ravno tako izbrati skupaj.

Otrokovi možgani so v polnem teku. Rešuje gibalne probleme, kako bo splezal, ocenjuje razdalje, načrtuje in išče gradnike, ki jih potrebuje za svojo domišljijsko zgradbo, uri ravnotežje, spoznava sposobnosti in omejitve svojega telesa, pade, se pobere, ugotovi, kaj se je zgodilo (sklepa) in pazi, da naslednjič tega ne bo ponovil – uči se skrbeti za svojo varnost, oko se prilagaja hitrim spremembam v okolici (kar je pomembno za učenje in koncentracijo), poleg že omenjene grobe motorike uri tudi fino motoriko, prijema, brska, koplje nabira.

Možnosti so neskončne. Pustimo domišljiji prosto pot, tako otroški kot naši. Predvsem pa se skupaj zabavajmo in uživajmo v družbi drug drugega.

Pet in šest letni otroci so že pravi veterani gozdne igre. So polni idej kaj početi v gozdu. Nekaj so mi jih zaupali:

KAJ LAHKO DELAMO V GOZDU?

  • Tomaž: Lahko delamo loke, gledamo ptičke, kopljemo jamo, naredimo past
  • Boris: V gozdu lahko prespimo, poslušamo vrane, dvigujemo se na veji z rokami, skačemo v luže
  • Brin: Nabiramo kostanj, kapice, orehe
  • Elena: Lahko jemo, lovimo metuljčke, plešemo brez muzike
  • Benjamin: Lahko si delamo hišo iz lesa, se bojujemo s palicami, naredimo sulico in puščico in lovimo ribe.
  • Atanasije: Nabiramo veje, kopljemo jame
  • Neža: Si podajamo storže in orehe.
  • Meta: Nabiramo jagode, igramo se slepe miši
  • Tinkara K.: Nabiramo liste, se lovimo, tečemo, beremo pravljico.
  • Maruša: Se igramo na štorih, gugamo na vejah in skočimo v listje, če je v gozdu kakšen potok, naredimo ladjice in jih spuščamo, delamo hiške iz palčk.
  • Pauline: Nabiramo liste in veje, da doma naredimo sliko, se obmetavamo z listi, telovadimo po drevesih in listju, plezamo čez podrta drevesa.
  • Taja: Plezamo po drevesih.
  • Daša: Nabiramo rožice, igramo nogomet s storžem, naredimo človečke in hiše iz palčk in se igramo.
  • Tinkara D.: Lahko opazujemo živali.
  • Neja: Jemo malico, poslušamo ptičke, hodimo po podrtih drevesih.
  • Zala: Se igramo skrivalnice, lovimo liste, ki padajo z dreves, se igramo hobotnice.
  • Ajda: Pojemo na štoru, nekaj skrijemo in morajo drugi iskat.
  • Maša: Imamo piknik, poslušamo ptičke, se igramo s palčkami.
  • Oskar: Nabiramo vejice.
  • Jakob: V gozdu lahko praznujemo rojstni dan.

Idej je dovolj, vse so odlične. Slabih ni, so le izvedljive in neizvedljive.

Na prvem mestu pa je seveda skrb za varnost. Otrok, ki ima možnost, da preizkusi svoje sposobnosti, da začuti kaj zmore in česa (še) ne, se bo naučil tudi skrbeti za svojo varnost.

Seveda je, kot pri vsaki drugi dejavnosti, tudi pri igri v gozdu potrebno postaviti omejitve in pravila. Omejimo prostor, otrokom predstavimo varno rokovanje s palicami, pregledamo okolico in jim pokažemo na kaj morajo biti pozorni: trni na grmu, drseče listje, kakšno luknjo preučimo skupaj, da vidimo kaj je v njej, da potešimo radovednost in skupaj ugotovimo, če je varno oz. če je morda to dom kakšne živali. Opozorimo na to, da nismo sami v gozdu in da smo pravzaprav mi gostje, da ne kričimo ali kako drugače vznemirjamo živali, da ne trgamo rastlin, saj ima vsaka stvar, rastlina in žival svoj namen.

NA KAJ MORAMO BITI POZORNI V GOZDU

Jakob: Na korenine, da se ne spotaknemo, gledati moramo pod noge, ko tečemo. Če vidiš palice na kupu in se potem z njimi igraš, jih moraš dati potem nazaj. Če v gozdu vidimo luknjo, ne smemo dati roke noter, ker ne vemo, kaj je notri, dokler se ne prepričamo, da je varno.

  • Tinkara K.: Da nas ne napade kakšna žival.
  • Zala: Ne smemo se dotikati srn z belimi pikami, ker jih potem mamica ne mara več (Maša). Ko plezamo na drevo, ne smemo plezati po tankih vejah, ker se lahko zlomijo.
  • Benjamin: Pazimo, da ne pademo v kakšno luknjo.
  • Tomaž: Da ne streljamo z lokom proti ljudem, ali proti sebi. Lahko streljamo v tla, v grm, drevo, skalo.
  • Oskar: Pazimo, da ne pademo v pasti od lovca.
  • Maruša: Pazimo, da se ne zbodemo v grm. Če mečemo kamne, pazimo, da koga ne zadenemo.
  • Boris: Ne smemo strašiti živali.
  • Jakob: Paziti moraš, da si vedno skupaj z nekom, da se ne izgubiš.
  • Tinkara D.: Če se igramo s palicami, moramo paziti, da koga ne udarimo.
  • Maša: Pazimo, da ne vznemirjamo živali, ko se igramo s palicami.
  • Oskar: Ne smemo kuriti ognja.
  • Tomaž: Ne smemo pa kuriti, ko je sušno.

Zaposlila nas je tudi misel: KAJ PA ČE SREČAMO MEDVEDA?

  • Jakob: Ko smo hodili na območju medveda, smo peli, da nas je slišal.
  • Tomaž: Slečemo se in dvignemo majico, da misli, da smo večji.
  • Zala: Medved je večji od nas samo, če se dvigne na zadnje noge.
  • Tomaž: Na zadnje noge se dvigne zato, da ima proste šape, da nas zgrabi.
  • Maša: Na zadnje noge se dvigne zato, da nam pokaže, da je glavni.
  • Benjamin: Če bi se postavil na zadnje noge, bi padel na rit.

Kaj pa res storimo, če srečamo medveda?

Edino pravilo je: ostanimo mirni. Medved, ki se dvigne oz. postavi na zadnje noge, ne izkazuje agresivnosti, ampak želi dobiti le boljši pregled nad okolico; pomaga, če spregovorimo z mirnim glasom; tako bo hitreje spoznal, da ima opraviti s človekom in se nam bo umaknil. Če se medved zapodi proti nam, obstanimo ali se ulezimo na tla; skoraj vedno se bo medved ustavil, še preden pride do nas (gre za lažni napad, pri čemer ne pride do fizičnega stika). (www.gozd-les.com)

Šestletniki poznajo gozd, dobro vedo kaj lahko tam počnejo in na kaj morajo biti pozorni. Kaj pa mlajši? Vedno se držimo načela postopnosti. Najbolje ga opiše Steve Biddulph, ki pravi takole:

Pri učenju otroka vedno obstaja zaporedje:

  • NAREDITE ZANJE.
  • NAREDITE Z NJIMI.
  • OPAZUJTE JIH, KO TO NAREDIJO.
  • PUSTITE JIH, DA NAREDIJO SAMI.

v gozdu, v vrtcu, doma, povsod.

Avtorji: Katarina Zupanc Stojanovič, vzgojiteljica in otroci skupine Sončki, stari 5-6 let. Vrtec Hansa Christiana Andersena, enota Lastovica, Ljubljana