Piše prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.
Preden se posvetimo cepljenju, se na kratko pomudimo pri okužbi z virusi. Virusi so nenavadna bitja, ki predstavljajo vez med neživo in živo naravo, saj ne morejo preživeti in se razmnoževati sami, temveč so popolnoma odvisni od svojih gostiteljev. Virusi so sestavljeni iz preprostega genetskega materiala, ribonukleinske kisline (RNA) ali deoksiribonukleinske kisline (DNA), majhnega števila beljakovin in nekateri tudi iz lipidne ovojnice, ki jo »ukradejo« celični membrani gostitelja. Ko virus okuži gostitelja in sprosti svoj genetski material v njegovo celico, jo prisili, da prične svoje organele uporabljati za izdelovanje novih in novih kopij virusa.
Nekatere okužene celice odmrejo, imunski sistem gostitelja pa sproži vojno proti virusu, v kateri so lastne celice dodatna »kolateralna škoda«. Od ravnovesja med učinki virusa in imunsko reakcijo gostitelja je odvisno, kolikšna škoda bo nastala v organizmu gostitelja. Virusi, na katere je naš imunski sistem dobro prilagojen, kot so številni virusi »običajnega prehlada« ali virusi kožnih bradavic, povzročajo majhno škodo in bivajo v »dobrem sožitju« z gostitelji. Po drugi strani virusi stekline, Ebole ali SARSa svojega gostitelja najpogosteje ubijejo. Povzročitelj kovida, virus SARS-CoV-2, pri približno vsakem desetem okuženem povzroči resno pljučnico, ki pri približno vsakem stotem okuženem zahteva intenzivno zdravljenje z umetnim predihavanjem. Kovid povzroča tudi krvne strdke, vnetje srčne mišice, okvaro ledvic in številne druge zaplete. Najhujši zapleti kovida so posledica »citokinskega viharja«, ki ga sproži nekontroliran imunski odziv organizma na okužbo s SARS-CoV-2. Pri kovidu intenzivnosti imunskega odziva ni mogoče zanesljivo vnaprej predvideti, zato resni zapleti lahko nastopijo tudi pri bolnikih brez poprejšnjih pridruženih bolezni.
Cepljenje poskuša izzvati čim bolj kontrolirano imunsko reakcijo, ki nauči limfocite B izdelovati specifična zaščitna protitelesa, limfocite T pa usposobi za ciljan napad na okužene celice. Organizem po cepljenju postane odporen proti klinično izraženi okužbi, zlasti njenim hudim oblikam. Cepljenje sodi med največje uspehe sodobne medicine, saj je izkoreninilo črne koze in močno zmanjšalo breme otroških bolezni – ošpic, mumpsa, rdečk, noric in oslovskega kašlja; uspešno preprečuje tetanus in steklino, varuje pred klopnim meningoencefalitisom, sezonsko gripo, hepatitisom B, nekaterimi tropskimi boleznimi, pnevmokokno pljučnico … in še dolgo bi lahko naštevali.
V rekordnem času manj kot leta dni po izolaciji novega koronavirusa SARS-CoV-2 so znanstveniki in farmacevtska industrija razvili več vrst učinkovitih cepiv.
Prvič v zgodovini so bila za klinično uporabo razvita in odobrena mRNA cepiva, od katerih poznamo cepivi Pfizer/BioNTech in Moderna. Ta cepiva v naše telo vnesejo posebej dodelano informacijsko RNA (mRNA), ki vsebuje navodilo, kako sestaviti virusno beljakovino S. Beljakovina S sama po sebi ni škodljiva, virusu SARS-CoV-2 pa služi za pripenjanje na gostiteljeve celice. Po cepljenju, ki v mišico vnese številne kopije mRNA , makrofagi (vrsta belih krvničk) in v manjši meri mišične celice prično »po navodilu« izdelovati beljakovino S. Imunske celice jo prepoznajo kot tujek in izdelajo specifična protitelesa, ki so sposobna preprečiti virusu vstop v celice gostitelja. Imunski odziv je usmerjen izključno proti beljakovini S, zato so resni neželeni učinki izjemno redki. Posebna zgodba je, kako je znanstvenici madžarskega rodu Katarin Kariko uspelo pripraviti modificirano informacijsko RNA, ki v celici ne izzove burnega imunskega odziva, značilnega za virusno okužbo, s čemer je postavila temelje za zdravljenje s pripravki RNA. Enako zanimiva zgodba je, kako je ustanoviteljema firme BioNTech, znanstvenikoma turškega rodu Ugurju Sahinu in njegovi ženi Özlem Türeci, ki sta se poprej ukvarjala predvsem z imunoterapijo raka, uspelo v rekordnem času pripraviti cepivo proti kovidu, ki ga masovno proizvaja farmacevtski gigant Pfizer in ki ga uporablja cel svet.
Vektorska cepiva, med njimi cepiva AstraZeneca, Janssen (Johnson&Johnson) in Sputnik V, so prav tako inovacije na področju cepiv, saj ne vsebujejo virusnih beljakovin, pač pa navodilo zanje v obliki DNA. Vektorska cepiva proti kovidu vsebujejo zapis DNA za beljakovino S, ki se mora najprej prepisati v informacijsko RNA, preden lahko po njenih navodilih nastane beljakovina S. Prepisovanje DNA v RNA poteka v celičnem jedru, kamor ni tako lahko vstopiti, kot v celično citoplazmo. Cepiva na podlagi DNA potrebujejo prenašalca – vektorja, ki DNA ponese v celično jedro. Ta vektor je oslabljen virus prehlada, v primeru AstraZeneca oslabljen šimpanzji adenovirus, v primeru Janssen in Sputnik V oslabljen človeški adenovirus. Ti virusi se ne morejo razmnoževati in povzročati prehladnih obolenj, njihova edina naloga je, da v celično jedro prinesejo DNA, na podlagi katere celica v več stopnjah izdela beljakovino S in z njo izzove zaščitni imunski odziv. Ker je komponent in korakov pri vektorskih cepivih nekoliko več kot pri mRNA cepivih, je neželenih imunskih učinkov malce več, v absolutnih številkah pa še vedno izredno malo.
Ugledna kanadska univerza v Hamitonu, Ontario, ki je na področju tromboze vodilna svetovna ustanova, je objavila sliko, ki ponazarja tveganje nastanka krvnih strdkov (zlasti venske tromboze in pljučne embolije) po cepljenju z vektorskim cepivom AstraZeneca, po uporabi kontracepcijskih tablet, letno tveganje povprečnega Kanadčana (ki se ne razlikuje od povprečnega prebivalca Slovenije) in ob hudem kovidu, ki zahteva hospitalizacijo. Vidimo, da je tveganje za pojav krvnih strdkov ob cepljenju najmanj 10.000-krat manjše kot ob hudem kovidu in približno 1000-krat manjše kot pri katerikoli obliki kovida.
V medijih pogosto omenjani stranski učinek (zlasti) vektorskih cepiv, tromboza na nenavadnih mestih (npr. v znotrajlobanjskih venskih sinusih), ki jo spremlja znižano število trombocitov, je resnično redek stranski učinek, ki večinoma prizadene ženske, mlajše od 50 let. Če je za to skupino na voljo mRNA cepivo, je prav, da ga mlajšim ženskam ponudimo. Cepljene tudi opozorimo, da se morajo v primeru nenavadnega glavobola, ki traja več kot nekaj dni, zglasiti pri zdravniku.
Pričakovani »stranski« učinek cepljenja je bolečina na mestu vboda v mišico, dokaj pogosti so prehodni glavoboli in povišana telesna temperatura, ki običajno izzvenijo po dveh dneh.
Absolutni zadržek za cepljenje predstavlja le anafilaktična reakcija (najhujša oblika alergijske reakcije) na poprejšnje cepljenje z enakim cepivom. Osebe, ki majo znane alergijske reakcije, priporočajo opazovati v medicinski ustanovi pol ure po cepljenju, da jim lahko v primeru potrebe nudimo ustrezno strokovno pomoč.
Cepljenje priporočamo osebam z oslabljenim imunskim sistemom, npr. bolnikom z rakom, po presaditvi kostnega mozga ali solidnih organov, okuženim s HIV, bolnikom z genskimi okvarami imunskega sistema in tistim, ki jemljejo imunosupresivna zdravila. Nimamo zgotovil, da so cepiva pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom enako učinkovita kot pri zdravih, pričakujemo pa, da vsaj varujejo pred najtežjim potekom okužbe.
Nosečnice niso bile vključene v prvotne raziskave cepiv proti kovidu, vendar se strokovna medicinska združenja strinjajo, da se lahko brez strahu odločijo za cepljenje. Trenutno na nosečnicah poteka raziskava cepiva Pfizer/BioNTech, načrtujejo pa tudi raziskavo s cepivom Janssen (Johnson&Johnson).
Čeprav je težak potek kovida pri otrocih zelo redek, so otroci lahko prenašalci, zato narašča zanimanje za cepljenje tui pri njih. Cepivo Pfizer/BioNTech je odobreno za osebe od 16 leta dalje, pričakujemo skorajšnjo odobritev za starejše od 12 let, kmalu pa tudi za mlajše.
Osebam, ki so prebolele kovid pred več kot 3 meseci, cepljenje z enim odmerkom priporočamo, da okrepimo njihovo odpornost pred ponovno okužbo.
Pričakujemo, da bo letno cepljenje proti kovidu postalo za vse pravica in moralna dolžnost, ki nam bo povrnila večino »normalnega« življenja, kot smo ga poznali pred letom 2020. Ne gre le za brezskrbna druženja, obiskovanje kulturnih in športnih dogodkov in potovanja, gre za delovanje celotne družbe v normalnih razmerah, brez nenehnega strahu in groženj.