Piše: izr. prof. dr. Andrej Robida dr. med., specialist pediater in pediatrični kardiolog
V dobrem zdravstvenem sistemu, ki je osredotočen na nas, paciente in prilagojen našim zdravstvenim težavam, se počutimo varno. Do zdravnika pridemo, ko ga potrebujemo. Ko kličemo v ambulanto svojega izbranega zdravnika, nam vrnejo klic v nekaj minutah, če so zasedeni v času našega klica. Čakamo v čakalnici le nekaj minut. Medicinska sestra nas pokliče in nam celo reče gospa ali gospod. Zdravnik nas posluša in tudi sliši. Potem nas tudi sprašuje in pregleda. Ugotovi naše težave in postavi diagnozo ali pa nas pošlje na razne preiskave, da delovno diagnozo lahko potrdi ali spremeni. Če so te v laboratoriju zdravstvenega doma, kjer naš zdravnik dela, je to urejeno v enem dnevu. Tako stvari potekajo v urejenem zdravstvenem sistemu na primarni ravni in nekje celo pri nas.
Zatakne se, če moramo na preiskave drugam. Lahko da potrebujemo računalniško tomografijo (CT) ali magnetno resonančno slikanje (MR). Čakamo lahko več mesecev. Zgodi se lahko, da med čakanjem umremo. Nihče ne pogleda, koliko ljudi je umrlo zaradi čakanja, čeprav so podatki na voljo.
Kadar moramo v bolnišnico, nas skrbi, ker ne vemo, ali je bolnišnica varna. Varnosti bolnišnic nihče ne meri. Se zgodi, da včasih mediji senzacionalistično objavijo kakšno posledico napake, kakšne 3 ali 4 na leto. Tako smo prepričani, da je napak malo in se s tem lažno tolažimo. Naša varnost kot pacienta in varnost vseh pacientov, ki se zdravijo v Sloveniji, pa bi morala biti sistemsko urejena in zagotovljena – ne odvisna od sreče. Najbrž boste težko verjeli, če rečemo, da ni. Čeprav nam številke niso velikokrat pri srcu, zlasti če gredo v negativno smer, si z njimi lahko pomagamo pri reševanju varnosti nas, pacientov. Prenesene številke iz tujine pravijo, da vsak 4 do 10 pacient doživi škodo za zdravje, ko se zdravi v bolnišnici. Za Slovenijo to pomeni okrog 35 tisoč poškodovanih in približno 1000 do 1400 mrtvih zaradi škodljivih dogodkov. Okoli polovico teh dogodkov bi lahko preprečili. To so preprečljivi škodljivi dogodki, ki nastanejo zaradi napak in nekaterih kršitev. Drugi nastanejo zaradi komplikacij bolezni ali nekega postopka, ki se z današnjim znanjem ne dajo preprečiti.
Vprašamo, če nam kaj ni jasno ali če imamo pomisleke, npr. zakaj se uporablja zdravilo, ki so nam ga predpisali in kakšni so stranski učinki; ali vedo, katera zdravila jemljemo že od prej.
Zavedati se moramo, da napake niso namerne niti pričakovane. To so napake, ki jih delamo vsi, a če bi imeli sistem za preprečevanje tega, da napaka ne bi dosegla pacienta, potem tudi ne bi prihajalo do škodljivih posledic. Psihološki mehanizem napak je pri ljudeh, ne glede na poklic, enak. Posledice pa so odvisne od dejavnosti, kjer ljudje delamo.
Na nacionalni ravni in lokalno nimamo izčrpnega sistema varnosti pacientov, čeprav se je vzpostavitev le tega začela pred 20 leti, a nikdar ni doživela vpeljave v vsakdanjo zdravstveno prakso. Največja ovira je, da je upravljanje in ravnaje z varnostjo pacientov in kakovostjo umeščeno na Ministrstvo za zdravje, kjer ni niti zmogljivosti niti kompetenc za to znanstveno in praktično področje in z vsakim hitro menjajočim se ministrom se veliko že zapisanih strategij in načrtov zapre v nek predal.
Kaj nimamo pa bi morali imeti?
- Ni neodvisne javne nacionalne agencije (inštitucije) za kakovost in varnost v zdravstvu, ki bi skrbela za stalen razvoj kakovosti in varnosti in udejanjanje izčrpnega sistema v zdravstveno prakso.
- Nova strategija, ki je nastala v projektu financiranem s strani slovenskih davkoplačevalcev (450 tisoč evrov), se ni uresničila. Namesto tega je nekaj uradnikov na Ministrstvu za zdravje pripravilo svojo strategijo, ki kaže, da res nimajo kompetenc o kakovosti in varnosti v zdravstvu, saj so navedeni celo škodljivi izrazi in spuščeno je marsikaj, kar bi pomagalo pacientom.
- Preiskave preprečljivih škodljivih dogodkov so na ravni leta 1930, ko je šlo za metodo domino učinka in obtoževanje posameznega človeka. Poleg tega preiskave niso nepristranske.
- Zakona o kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave nimamo.
- Nimamo neodvisnega strokovnega organa za preiskovanje preprečljivih škodljivih dogodkov z namenom učenja za preprečevanje takih dogodkov v bodoče in ne za obtoževanje posameznika ali celo ugotavljanj, da ni šlo nič narobe.
Kaj imamo pa ne bi smeli imeti?
- Zakon o pacientovih pravicah je birokratsko tako zapleten, da je skoraj nemogoče, da bi se preprečljivi škodljivi dogodek obravnaval brez dodatnih težav za pacienta. Naravnan je tako, da se zdravstvene ustanove zlahka branijo z zanikanjem, da je šlo karkoli narobe.
- Imamo krivdno odškodnino, kjer je treba na sodišču dokazati krivdo posameznika za preprečljiv škodljivi dogodek in se potem v sistemu, kjer je prišlo do preprečljivega škodljivega dogodka, nič ne spremeni in podoben škodljiv dogodek se čez nekaj časa ponovi.
- Imamo kriminalizacijo človeških napak in od časa do časa kakšnega zdravnika ali zdravnico obsodijo, največkrat na pogojno kazen. Skoraj nihče se ne zaveda, da je človeška napaka simptom in ne vzrok za varnostni incident. To je tako, kot če bi kardiolog zdravil srčni infarkt samo s tableto proti bolečinam (bolečina je simptom) namesto vstavitve žilne opornice (vzrok zožena ali zamašena srčna žila). Ustvarja se kultura strahu in zato se napake skrivajo, pripisujejo komplikacijam in izvaja se defenzivna medicina (moštvo nepotrebnih preiskav, za vsak slučaj, če bi prišlo do tožb).
Ali obstajajo rešitve temelječe na znanosti o varnosti pacientov ?
Nihče si ne želi, da bi sam ali njegov bližnji utrpel preprečljivi škodljivi dogodek, ker bo poleg psihičnega in fizičnega trpljenja naletel na neurejen sistem varnosti pacientov, kar pomeni, da bodo preiskave varnostnega incidenta potekale na zastarel način z izrednimi notranjimi ali zunanjimi nadzori, ki velikokrat ugotovijo, da ni bilo nič narobe. Naletel bo na zid birokratskih postopkov, ki bodo trpljenje še povečali. Podobno se bo zgodilo, če bo prišlo do civilnega ali kazenskega postopka, da bo ‘zmagal’ tisti, ki bo imel boljšega odvetnika, ker pravične kulture pri obravnavi varnostnih incidentov nimamo.
Enostavno rečeno, stvari se dajo urediti, če je za to volja na vrhu nacionalnega upravljanja zdravstva in prav tako na lokalnih ravneh. Sama volja in razvoj kompetenc ter zmogljivosti niso dovolj. Stvari je treba vpeljati v prakso in tudi presojati, ali se nova praksa varnosti pacientov uveljavlja.
Kakšna naj bi bila naša vloga za večjo varnost?
Pri nas pravega opolnomočenja in osredotočena na pacienta ni. Luč na koncu tunela se kaže z ustanovitvijo Zveze organizacij pacientov Slovenije (ZOPS), ki zajema mnogo društev pacientov. Ta bo lahko povzdignila svoj glas, da se bodo uveljavili strateški cilji in akcijski načrti v vsakdanji praksi. Letos bo ZOPS prvič gosti Svetovni dan varnosti pacientov, ki ima vsako leto določeno temo in letošnja je ‘Opolnomočenje pacientov.’
Posamezniki pa lahko v bolnišnici:
- Vprašamo, kako je s higieno rok v ustanovi, kjer se zdravimo in celo opazujemo, ali si osebje razkužuje roke in s tem preprečuje okužbe.
- Vprašamo, če nam kaj ni jasno ali če imamo pomisleke, npr. zakaj se uporablja zdravilo, ki so nam ga predpisali in kakšni so stranski učinki; ali vedo, katera zdravila jemljemo že od prej.
- Vprašamo, ali so preverili ali imajo pred sabo pravega pacienta; kakšen je načrt našega zdravljenja in zdravstvene nege; kako dnevno napreduje naše zdravljenje in kaj kažejo rezultati različnih preiskav.
- Vztrajajmo, da nam zdravnik natančno razloži, kaj namerava narediti in ne samo, da dobimo v podpis privolitveni obrazec.
- Zaprosimo za razlago, kako postopati, ko bomo odpuščeni iz bolnišnice.
Spoštljivo in vljudno dvignimo svoj glas, saj gre za naše zdravje.
Naša varnost kot pacienta in varnost vseh pacientov, ki se zdravijo v Sloveniji, bi morala biti sistemsko urejena in zagotovljena – ne odvisna od sreče.