Jaz, stoletnik.

Vsi smo doktorji medicine, nismo pa vsi zdravniki. V tem je velika razlika.

Piše Boris Cibic

Prosek

Rodil sem se na Proseku, 2. septembra 1921, v stoodstotno slovenski vasi v tržaški občini, ki je v tistem času štela nekaj več kot petsto ljudi. Bil sem šesti od devetih otrok, v družini majhnega slovenskega kmeta na slovenskem Krasu, v času, ko je italijanska fašistična oblast začela sistematično preganjati kraške Slovence. Začeli so jih odpuščati iz italijanskih državnih uradov, na njihova delovna mesta pa so zaposlovali Italijane, zlasti prišleke iz južne Italije.

Zgodnja žrtev teh ukrepov je bil tudi moj stari oče Valentin Cibic, občinski uslužbenec. Pritisk na Slovence, da bi čim bolj uporabljali italijanščino, je bil vedno bolj prisoten povsod, zlasti v državnih šolah in v kulturnih ustanovah. V tistem času so vsi člani očetove družine izgubili službe v javni upravi in so se preživljali z delom na kmetiji.

V vsej moji širši družini smo bili zavedni Slovenci, aktivni, kjer se je dalo. Moj nono je bil aktivist v času Franca Jožefa, moj oče je bil aktiven v slovenskih ustanovah, kulturnih društvih, pevskih zborih in tako naprej. Tudi moji strici so bili aktivni v slovenskih organizacijah. Ko je prišel fašizem, so bili med njimi štirje učitelji, ki so bodisi pobegnili bodisi uradno odšli v Jugoslavijo, da so se lahko preživeli.

Tudi sam sem bil v slovenskih vrstah zelo aktiven v ljudski šoli in potem v gimnaziji. Vendar smo morali biti aktivni tudi v italijanskih vrstah; dopoldne smo peli naj živi Mussolini, popoldne naj Mussolini čim prej izgine. To je bilo naše vsakdanje dogajanje. Seveda smo bili aktivni na skrivaj, na takšnih krajih, kjer smo lahko ohranjali naš jezik in osveščali ljudi o slovenski pripadnosti.

Vse to kljub temu, ali prav zato, ker je oblast med drugim prepovedala tudi slovenske šole.

Bil sem prva generacija brez možnosti pouka v maternem jeziku. Do svojega šestega leta sem govoril le slovensko, le tu in tam sem morda slišal govoriti italijanščino. Ko smo šest let stari otroci prvič prišli v šolo, nas je bilo v razredu približno trideset in nobeden ni imel pojma o italijanščini. Pouk je potekal izključno v italijanščini, tudi v odmorih je bila slovenščina prepovedana, Imeli smo italijanskega učitelja, fašista, ki je bil izrecno nasprotoval rabi slovenščine in nas je kaznoval, če je slišal naš jezik! Ker nismo znali kaj več kot »buon giorno« in še par besed, smo led prebili z našo pridnostjo. V četrtem razredu sem že dobil prvo nagrado za odlično znanje italijanščine. Kar je izzvalo tudi svojevrstno dramo.

Vsako leto so v izbranem razredu denarno, za tiste čase kar bogato, nagradili učenca, ki je najbolje obvladal italijanščino. V tistem letu, ko sem bil izbran jaz, je bila podelitev v šoli organizirana kot velik fašistični praznik, zato je nagrajenec moral priti na praznovanje v fašistični obleki. Tako so mi prinesli fašistično obleko, da jo kot prejemnik nagrade oblečem v času proslave. Ne morem pozabiti obupa mojih staršev, zavednih Slovencev, ki sta to zahtevo pravilno videla kot ponižanje Slovencev. Zato sta zelo nasprotovala temu. Sam sem bil v precepu, ker je zame to vseeno bila nagrada, ki sem jo zaslužil s svojim znanjem. Končno je mama popustila, predvsem zaradi denarne nagrade, ki je družini omogočila nakup nekaj najnujnejšega za življenje. Kljub temu sem se v svojem okolju počutil osramočenega, ko sem na tak način prejel nagrado. Takrat sem prvič in zadnjič oblekel fašistično obleko. Še danes mi pogled na črno srajco obudi takratne občutke sramu.

Ko se je bližal konec šolanja na Proseku, sem se začel pripravljati za sprejem v gimnazijo. Zbral sem vse potrebno, manjkalo le še potrdilo, da sem vpisan v fašistično organizacijo. Imel sem srečo, da je moj glavni učitelj prevzel odgovornost za urejanje mojih papirjev in predlagal mojemu očetu, naj se pripravim za nadaljnje šolanje v eni od srednjih šol v Trstu. V meni je očitno videl vedoželjnega in pridnega fanta, zato je predlagal, da kandidiram za sprejem v zahtevno klasično gimnazijo »Dante Alighieri«. Na srečo je bil takrat v vasi na počitnicah gimnazijec, ki me je bil pripravljen pripraviti za sprejemni izpit v gimnaziji. Oče se je zavedal, da bo šolanje v Trstu zelo drago, vendar je le pristal na učiteljev predlog. Kljub temeljiti večmesečni pripravi za sprejem v gimnazijo je bil na sprejemnem izpitu sklep komisije negativen zaradi nezadostnega znanja italijanščine. Na koncu zasedanja pa se je oglasil profesor matematike, ki je zelo pohvalil vse moje ostale nastope in izjavil, da se mi ne bo težko naučiti italijanščine. Zadostovala je beseda cenjenega profesorja, da so ostali člani komisije popustili. Srečen sem se vpisal na klasično gimnazijo v Trstu.

Gimnazija v Trstu

Leta 1932 sta bila v tržaški klasični gimnaziji dva oddelka. Prvi s širšim programom latinščine in stare grščine, drugi s programom tehničnih predmetov in matematike. Moj učitelj, ki me je učil pet let, je predlagal mojemu očetu, da se vpišem v oddelek z latinščino in staro grščino. Tega sem bil zelo vesel. Kljub dobremu znanju matematike sem dal prednost latinščini, ki sem jo že poznal kot strežnik pri mašah.

In kako je potekalo prvo leto študija v gimnaziji? Stanoval sem doma, na Proseku. Vstajal sem ob pol šestih zjutraj, da sem po dobre pol ure hoje prišel do najbližje tramvajske postaje in nato po polurni vožnji do gimnazije. Kmalu sem ugotovil, da sem edini Slovenec v razredu in edini, ki je znal le komaj kaj govoriti v italijanščini. Na srečo sem hitro pridobival tudi znanje italijanščine. Tako z veliko pomočjo sošolcev in sošolk kot s pomočjo glavnega učitelja. Kljub temu sem imel ob koncu šolskega leta, kot pričakovano, nezadostno oceno pri italijanščini, čakal me je popravni izpit v jesenskem roku. Bil je junij, doma me je čakalo tri mesece kmečkega dela, še posebej, ker sem moral prevzeti najtežja dela zaradi odsotnosti starejšega brata, ki je bil za pet let izgnan v južno Italijo zaradi politično prepovedanega vodenja slovenskega ljudskega in cerkvenega pevskega zbora.

Kljub delu doma sem septembra uspešno opravil popravni izpit in se vpisal v drugi razred. Vsi sošolci in sošolke so si izmenjevali izkušnje o preživetih počitnicah na morju ali v hribih, nikomur od njih ni bilo treba delati na kmetiji.

V drugem razredu je dodatno prišlo na vrsto še učenje francoščine. Imel sem veliko srečo. Že v prvih dneh pouka je prišla do mene sošolka, s katero nisem še nikoli govoril. Rekla mi je, da je njena teta profesorica francoščine in naj vprašam očeta, ali bi dovolil, da bi me poučevala. Ko sem prišel domov, sem povedal očetu, da mi je neka profesorica francoščine pripravljena pomagati. Oče se je strinjal, vendar pod pogojem, da je pomoč brezplačna. Drugi dan sem sošolki povedal, da z veseljem sprejmem pomoč, če ni predraga. Odgovorila mi je: »Moja teta, profesorica francoščine, gospa Lucilla Forti, uči samo otroke revnih staršev in ne zahteva nobenega plačila.« Bil sem presrečen!

Kmalu me je sošolka predstavila profesorici (svoji teti), ki me je od tistega dne skozi štiri leta poučevala vsaj eno uro na teden, včasih tudi več. Vzljubil sem francoski jezik, ki ga še danes skoraj tekoče govorim. Na nek način sem dobil tudi drugo mamo. »Boris, si napravil izpit? Si napravil nalogo?« Pa ne samo to! Poleti sem ji moral pisati pisma, da mi jih je, vsa rdeče popravljena, vračala. Teh pisem sem se bal in jih spoštoval. Na željo gospe Forti sem se večkrat vračal na njen dom, da sem ponavljal francoščino z njenima otrokoma. Pri njih sem se naučil tudi olikanega vedenja, uporabe lepše in bogatejše italijanščine, uporabe različnega pribora pri mizi, skratka veliko stvari, ki jih na vasi nismo poznali.

Moji redni obiski pri gospe Forti so bili prekinjeni na začetku vojne. Šele po vojni sem izvedel, da je iz bogate tržaške židovske družine, ter da so bili antifašisti kakor mi, take pa je Mussolini preganjal. Njihovi sorodniki so šli v lager, krematorij, oni pa so uspeli pobegniti v Toskano. Eden od sinov, takrat dvajsetletni Sergio, se je vključil v italijansko partizansko enoto in padel med boji proti nemški vojski. Po končani vojni so njegove posmrtne ostanke prenesli v Trst in jih tam pokopali. V veliko priznanje pokojnega je tržaška povojna oblast poimenovala ime velike ulice v Via Sergio Forti, ki obstaja še danes.

Vojni čas

Začel se je septembra leta 1939 z napadom nemške vojske na Poljsko in se razširil na vso Evropo (Francijo, Italijo, Sovjetsko Zvezo, Anglijo, Jugoslavijo, Češko). Italija je vstopila v vojno 10. junija 1940, ko je bil v Jugoslaviji še vedno mir. Vojna vihra je kmalu postala usodna za slovensko zavedne Primorce, tako zame kot tudi za mojo družino.

Junija 1940 sem maturiral na Klasičnem liceju Dante Alighieri v Trstu in se jeseni istega leta vpisal na Medicinsko fakulteto v Padovi. Vendar sem 19. rojstni dan, 2. septembra 1940, pričakal v zaporu v Trstu, kamor so me zaprli zaradi moje protifašistične aktivnosti. S tem so se začele moje peripetije, ki so trajale skoraj pet let.

Najprej sem bil do septembra 1943 ujetnik italijanskih oblasti. Kot zapornika so me večkrat premestili v razne zapore po Italiji, tudi take, kjer sem moral fizično delati na terenu. V zaporu sem prebolel hujšo obliko malarije, seveda brez ustreznega zdravljenja.  Iz zapora so me poslali v Kalabrijo v vojsko.  Po kapitulaciji Italije sem bil leta 1943 interniran v nemški lager. V taborišču sem prebolel še trebušni tifus ter izčrpan in shujšan popolnoma obnemogel. Konec vojne sem dočakal v postelji in z zamudo nekaj tednov začel pot proti domu preko Beograda, Zagreba in Trsta do Proseka, kamor sem se vrnil junija 1945.

Povojno življenje na Proseku (junij 1945 – september 1945) in odhod v Ljubljano

Star sem bil skoraj 24 let, z željo, postati zdravnik, in začel sem razmišljati, kako naprej.

Ker nisem mogel pričakovati, da bi me starši, obubožani zaradi vojne, ekonomsko podprli, da bi šel na pot, začeto že pet let poprej, sem se je prijavil pri krajevni ljudski oblasti in izrazil svoje želje po delu in nadaljevanju študija na medicinski fakulteti v Padovi. Kmalu sem se zaposlil pri tržaškem odseku slovenskega Rdečega križa in začel iskati denar za obisk padovanske fakultete.

Na moje veliko presenečenje sem dobil nepričakovano pismo s padovanske fakultete, da se lahko lotim opravljanja rednega zdravniškega poklica, ker imam priznan petletni obisk univerze. Podatek me je zmedel, saj nisem imel nobenega znanja, da bi začel delati kot zdravnik. Izkazalo se je, da so mi po zakonih, sprejetih v času vojne, ves čas vojne tekla študijska leta na univerzi, čeprav svoje fakultete nisem nikoli niti videl.

Nekaj dni za tem pa me je presenetila še uradnica krajevne ljudske oblasti z novico, da so prejeli pismo z ljubljanske fakultete, v katerem je bilo navedeno, da primorski študentje, ki so bili žrtve vojne, lahko kandidirajo za štipendijo za nadaljevanje študija v Ljubljani. Odločil sem se, da grem na razgovor na Medicinsko fakulteto v Ljubljani.

Študij v Ljubljani na Medicinski fakulteti

Težko bi našel pravilne besede zahvale za odločitev, ki me je osrečila in mi odprla pot, po kateri srečno hodim še sedaj. Prvič v življenju sem šel v Jugoslavijo, kar je tedaj pomenilo, priti k slovenskim rojakom. V Ljubljani sem dobil vtis, da vlada vsesplošno veselje zaradi zmagovitega konca vojne.

Ko sem na Dekanat Medicinske fakultete v Ljubljani prinesel potrdilo Medicinske fakultete v Padovi, da imam priznanih pet let študija, vendar nimam opravljenih izpitov, me je tedanji dekan prof. Božidar Lavrič na razgovoru prepričal o najbolj smiselni rešitvi. Priznali so mi frekvenco za prvi  letnik, ostalo pa bom opravil kot redni študent. Tako sem preskočil prvi letnik, zelo dobro opravil izpite iz kemije, fizike in biologije ter marca leta 1946 že študiral v skladu s programom.

Bil je čas, ko sem najboljše obvladal italijanski, dobro nemški in francoski ter najmanj slovenski jezik. Za izpite sem se pripravljal iz italijanskih in nemških učbenikov. Izkoristil sem vsako priložnost za zboljšanje svoje slovenščine.

Zavedal sem se, da sem začel študij medicine s petletno zamudo in to v zelo skromnih življenjskih pogojih. V letniku sem bil najstarejši. Dosledno sem obiskoval vsa predavanja, stalno sem si vse zapisoval in hkrati zboljševal svojo slovenščino. Zelo sem občudoval znanje svojih predavateljev in njihov trud, da nas nekaj naučijo.

In pogosto sem se živo spominjal, kako sem že kot srednješolski dijak zelo rad poslušal predavanja iz biologije in kemije ter potihoma želel postati zdravnik. Moje dolgoletne sanje so se začele uresničevati. Po petih letih sem leta 1950 doštudiral s povprečno oceno več kot 9; končal sem prej kot običajno, ker sem pridno študiral.

Oražnov dom

Štipendija je v tistem času pomenila poleg brezplačnega študija tudi bivanje in prehrano. Ob sprejemu na fakulteto sem bil vesel tudi sklepa komisije, da sem sprejet tudi v Oražnov študentski dom. To je hiša, ki jo je medicinski fakulteti podaril zdravnik dr. Oražem z namenom, da omogoči bivanje predvsem študentom medicine izven Ljubljane. Zame je to pomenilo brezplačno streho nad glavo in dva brezplačna obroka hrane na dan v Ljudski kuhinji v Ljubljani. Uslužbenci doma so skrbeli za red, čistočo in pomoč študentom. V domu sem srečno preživel vsa leta študija in še nekaj več. Zame so bila to srečna leta v vseh pogledih, zlasti zaradi stika s slovenskimi študenti, novimi prijatelji in z izpopolnjevanjem slovenskega jezika.

Stiki z domačimi na Proseku in novi stiki z ljubljanskimi sorodniki

Ko sem prišel v Ljubljano, sem poznal samo nekaj sorodnikov, ki so zbežali iz Italije. Moji novi znanci so postali študentje Oražnovega doma in študenti na medicinski fakulteti. V prvih mesecih sem se rad družil tudi z drugimi Ljubljančani, da sem izboljševal znanje slovenskega jezika. Rad sem pisal svojim proseškim sorodnikom o življenju v Ljubljani. Takrat še nismo imeli osebnih telefonov. Večkrat sem pisal tudi ožjim sorodnikom, ki so zapustili Primorsko in so delo dobili v Sloveniji. Vendar sem čutil potrebo po bolj rednih stikih z domačimi.

Cibiciade

Bil sem v Jugoslaviji že nekaj let, ko sva z bratom Ivanom, ki je prav tako prišel v Ljubljano, začela razmišljati o srečanju z ožjimi in daljnimi sorodniki, potomci skupnega starega očeta Valentina Cibica s Proseka. Zaradi težko dosegljivega potnega lista sem predlagal, da se srečamo v okolici Sežane, ki je bila vsem dosegljiva brez težav. Srečanje je bilo nadvse uspešno, tako po številu udeležencev kot po veselem razpoloženju. Sklenili smo, da bomo srečanja ponavljali na tri leta, in res se je to dogajalo skozi desetletja. Kasneje smo se dobivali na Proseku, tudi v času ukrepov Milke Planinc. Na srečanja so prihajali bližnji in daljni sorodniki iz Italije, Jugoslavije, Avstrije, Nemčije in Amerike. Na eni zadnjih Cibiciad se nas je zbralo približno 150. Zaradi tehničnih razlogov smo pred leti sklenili, da bomo imeli srečanja v prostorih Kulturnega doma na Proseku. Dobivamo se vedno na zadnjo nedeljo v avgustu, tako da je vedno znan datum naslednjega srečanja čez tri leta. Leta 2020 je zaradi koronavirusa naše srečanje odpadlo, zaradi nepredvidljivega razvoja epidemije in spremljajočih zaščitnih ukrepov je bila nemogoča tudi organizacija Cibiciade za leto 2021. Pa naslednje leto!

Zdravnik ali znanstvenik

Med študijem sem želel postati znanstvenik. Ko sem bil na vajah fiziologije, je prišel k meni docent dr. A. O. Župančič in sva se pogovarjala. Po koncu vaj me je vprašal, ali bi prišel k njemu na Inštitut. »Ja, ampak jaz imam še dve leti pred sabo.« »Vas bomo čakali«, je rekel. Nisem niti končal, ko me je že čakal Župančič pred vrati in me peljal na inštitut. Tako sem zdravniško kariero začel s teoretičnim delom na Patofiziološkem Inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer sem bil 5 let.

Počasi sem spoznal, da me bolj od teorije zanima človek in sem se odločil, da bom šel v zdravniško prakso. Imel sem srečo, da sem zaradi priporočila svojega brata, partizanskega bolničarja, pri 35 letih dobil službo zdravnika v bolnišnici Petra Držaja. Takrat je bila to srednje velika bolnišnica z več oddelki: kardiologija, hipertonologija, nefrologija, revmatologija. Odločil sem se za delo na oddelku za kardiologijo in hipertonologijo ter začel specializirati interno medicino. Čez pet let, leta 1960, sem pri štiridesetih letih postal specialist internist.

Deset let sem bil splošni internist; opravljal sem hišne obiske, ambulanto in vse, kar je bilo treba. Potem smo se združili s Kliničnim centrom. Potrebovali so nekoga, ki bi pomagal pri študentskih vajah. Tako sem bil sprejet na fakulteto kot asistent za propedevtiko v tretjem in četrtem letniku. Kot član Medicinske fakultete sem to delo v bolnici Petra Držaja opravljal dvajset let.

Leta 1961 sem postal vodja kardiološke službe, od leta 1982 do 1987 pa sem bil direktor Bolnice dr. Petra Držaja, ki se je takrat imenovala 2. Interna klinika Medicinske fakultete v Ljubljani. Do leta 1990 sem delal kot konzultant.

Strokovno sem se izpopolnjeval v Hamburgu in Londonu, doma in na tujem sem se dejavno udeleževal številnih strokovnih srečanj ter objavljal v strokovni in poljudno-znanstveni literaturi.

Ko sem dopolnil 70 let, sem dobil menda kar isti dan ali kašen dan pozneje pismo s fakultete. Sporočili so mi, da sem 2. septembra 1991 izpolnil vse dolžnosti do fakultete in mi ni treba priti v službo. Kljub temu sem ob podpori vodstva še kakih deset let potem, ko sem bil v pokoju, delal v ambulanti, potem sem to opustil.

Bolezni srca

Kot internist sem se pri delu v Bolnišnici Petra Držaja srečeval z bistveno drugačno patologijo, kot jo zdravniki srečujemo danes. Takrat je bilo veliko bolnikov z okvarami srčnih zaklopk. To je bilo pri ljudeh, ki so brez antibiotikov preboleli angine in so imeli okvarjene zaklopke. Mladi ljudje so pred menoj umirali zaradi izčrpanosti srca, do katere je prišlo zaradi okvarjenih zaklopk. V spominu imam mlade ženske, mlade fante, ki so v najstniški dobi dobili okvaro mitralne zaklopke, ko so bili stari 25 let pa so zaradi tega že umrli. Toliko jih je bilo, da klinika ni mogla vseh sprejeti, zato jih je pošiljala k nam. Poleg tega smo imeli stik s splošnimi boleznimi, kot so pljučnice, vnetja, revma. Mnogim, ki so imeli mitralno hibo, smo pomagali in so odšli domov. Edino zdravilo za odvajanje vode je bil takrat salirgan, injekcija, ki si jo dal v žilo, in je potem iz bolnika spravila tri, štiri ali pet litrov vode, da je lažje dihal, vendar so bili tudi neugodni učinki. Predvsem tako imenovane elektrolitske motnje, hipokaliemija in eksikacija. Kdor je to prestal trikrat ali štirikrat je rekel, da rajši umre, kot da se še naprej tako zdravi. Danes take bolnike ozdravimo z antibiotiki ali po potrebi operacijami.

Danes je glavna bolezen srca ateroskleroza. Pri preprečevanju te bolezni smo dosegli velik napredek predvsem z ozaveščanjem o dejavnikih tveganja, saj je to bolezen, ki jo lahko preprečimo, predno nastopi. Velik pomen pri osveščanju imajo različna društva, med drugim tudi naše, seveda.

Kardiološka sekcija

V mojem življenju je bilo veliko naključij in eno izmed njih me je pripeljalo do vodenja Kardiološke sekcije Slovenije. Na enem izmed sestankov v Emoni, ki sem se ga udeležil kot član, je bila na dnevnem redu tudi izvolitev novega predsednika sekcije. V tistih časih so se ljudje predvsem izogibali neplačanim vodstvenim funkcijam. Čeprav se je dotedanji predsednik zelo trudil, da bi izvolili novega predsednika, pripravljenega, da poživi delovanja društva, nihče ni bil pripravljen prevzeti te funkcije. Eden od približno 15 prisotnih je nenadoma predlagal mene kot člana, ki še nima nobene funkcije. Vsi prisotni so se strinjali in podprli predlog. Mojim ugovorom, da se ne čutim sposobnega za tako zahtevno nalogo, se niso pustili prepričati, so mi pa vsi obljubili pomoč in podporo. Brez njih bi težko kar 17 let predsedoval Kardiološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva in bil 10 let predsednik Internistične sekcije.

Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije

O svoji vlogi ob ustanovitvi našega Društva sem že večkrat pisal, zato se ne bi želel ponavljati. Lahko pa iskreno povem, da sem se z vsem srcem in dušo posvetil poslanstvu, ki smo si ga ustanovitelji zamislili ob ustanovitvi, leta 1991.

Sprva na videz velikopotezni načrti so se izkazali za uresničljive in vesel sem, da letos praznujemo že trideset let rednega delovanja. Smo edino društvo, ki si je vsa leta ne le prizadevalo temveč tudi zagotavljalo osveščanje ljudi, da je bolje pravočasno preprečevati bolezni srca in žil, kor prenašati tegobe, ki jih te bolezni prinašajo. Z veseljem sem redno sodeloval kot predavatelj bodisi v organizaciji krovnega društva ali podružnic, pisal članke za revijo »Za srce«. Najbolj pa me je veselilo osebno svetovanje bolnikom in odgovarjanje na njihova vprašanja po telefonu.

Velika večmesečna razstava O srcu

Sodelovanje z italijanskimi kolegi

Športna dejavnost

Družina

Imel sem veliko srečo, da sem spoznal svojo ženo, ki me je vedno podpirala. V zakonu sta se nama rodili dve hčerki. Ženino ustvarjalno oko arhitektke je bilo vedno pozorno tako na celotno podobo kot na prefinjene podrobnosti. Sama se je lotevala tudi obrtniških del in jih pogosto opravila bolje, kot bi jih poklicni mojstri.

Vedno je dejavno pomagala tudi pri organizaciji druženj s tujimi zdravniki in njihovimi ženami, predvsem pa podpirala tri vogale pri vseh zasebnih druženjih, ki sem si jih zamislil. Pregledovala je moja predavanja, pogosto sem se z njo posvetoval o pravilni rabi slovenskega jezika. Pisala je prosojnice, plakate, izdelovala dekoracije, tako za zdravniška druženja kot za družinske in prijateljske goste.

Zdrav način življenja in moj vsakdan danes

Ker je sodobna medicina že ugotovila, kako moramo živeti, da bi izpolnili pogoje zdravega načina življenja, sem sklenil, da te ugotovitve uresničim pri sebi. Priporočila so razmeroma enostavna in izvedljiva brez večjih zahtev: ne kadim, zelo pazim, da se nikoli preveč ne najem, da imam vselej pravilno telesno težo, da se nikoli ne jezim, in da se še vedno vsak dan vsaj pol ure intenzivno gibljem (hoja, telovadba doma).

Me sprašujete, kako preživljam dan sedaj ko sem upokojen? Dnevi so zelo kratki! Še vedno sem vedoželjen, rad se učim in berem, redno prakticiram tuje jezike z branjem tekstov in spremljanjem tujih TV programov. Prebiram številne zdravniške časopise, še vedno grem rad v Društvo in skrbim, da se čim več gibljem.