Piše: Marko Marinčič, član podružnice za Severno Primorsko; Foto:
Tokratno idejo za izlet smo vzeli iz poročila podružnice za Severno Primorsko. Vabljeni po čezmejnih poteh slovenskega spomina.
Če so si pri Disneyu nekoč zamislili film o sto in enem dalmatincu, je tokrat nas bilo še nekaj več, točno 104. Toliko se nas je na prvi februarski dan 2023 zbralo na čezmejni ekskurziji novogoriške podružnice Društva za srce in ožilje po poteh v okolici vasi Vrh (San Michele del Carso), na italijanski strani meje vendar še vedno na slovenskem Krasu, saj je tod velika večina domačinov Slovencev.
K sreči meja izginja, tako na terenu kot v glavah ljudi, prostor se povezuje, Gorica in Nova Gorica bosta leta 2025 skupaj Evropska prestolnica kulture. Nekaj malega je k temu premoščanju meje morda prispeval tudi naš pohod.
Okolica vasi Vrh v kraškem delu sicer pretežno nižinske občine Sovodnje ob Soči je zanimiva tako iz naravoslovnega kot tudi iz zgodovinskega vidika. Tod so med prvo svetovno vojno potekali srditi boji med italijansko vojsko, ki je naskakovala gričevnata območja okoli Gorice. Najvišjo točko na tem delu Krasa na Debeli griži, 275 metrov visoki vzpetini, le lučaj od Vrha, so osvojili po šestih krvavih ofenzivah, ki so se zvrstile od vstopa Italije v vojno, maja 1915, pa do vkorakanja Italijanov v Gorico, v začetku avgusta 1916. Položaji na obronkih Krasa so zagotavljali nadzor nad mestom in odprte topniške linije proti avstro-ogrskim položajem na okoliških hribih. Skratka, območje je bilo strateško izjemno pomembno, zato so se tod vrstili srditi boji, o katerih pričajo številne utrdbe, rovi, kaverne in topniški položaji, večinoma izkopani v trdi kraški skali. Po nekdanjih bojiščih so danes speljane označene sprehajalne poti.
Pohod smo začeli pred sedežem društva Danica, centrom vrhovskega kulturnega in družabnega življenja. V sončnem in ne prehladnem zimskem dopoldnevu je spokojno vzdušje v vasi prekinil pasji lajež iz domala vsakega borjača. Gospodarji so bili večinoma razkropljeni po službah, hišni čuvaji pa so očitno nezaupljivo spremljali vrvež množice pohodnikov.
Pot nas je peljala v smeri jamarske koče nedaleč od vasi. Kočo so si med borovci postavili Kraški krti, speleološki odsek Slovenskega planinskega društva v Gorici. V njeni bližini je vhod v Kraljico krasa, ki se že v imenu ponaša s tem, da je ena najglobljih in menda najlepša jama na goriškem Krasu. Obisk je možen le z jamarsko opremo in strokovnim vodstvom, pohodniki pa smo si vtis o njeni globini in značilnostih naredili z ogledom informativne table pri koči. Zraven koče je tudi lep obnovljen kraški kal s klopcama za postanek v kraški idili.
Pot smo nadaljevali v smeri Brestovca, mimo rovov, ki jih je italijanska vojska leta 1916 izkopala po zavzetju tega območja, s katerega sega pogled proti Cerju, Opatjem selu in drugim predelom slovenskega Krasa. Pot navadno pelje prav skozi rove, ki pa so bili tokrat iz varnostnih razlogov nedostopni. Poleti jih je zajel in delno poškodoval orjaški požar, ki je pustošil tudi v okolici Vrha. Vas je bilo treba za nekaj dni evakuirati, pred najhujšim pa so jo rešili slovenski gasilci v dokaz, da solidarnost, tako kot ujme, ne pozna meja. Očrneli borovci in požgana gmajna so nas spremljali na poti, ob kateri so prav zaradi požara danes še bolj kot sicer opazni rovi in vojaške utrdbe, s katerimi je prepredeno to območje.
Malo dlje smo hojo nadaljevali v podzemlju, skozi kaverno iz leta 1917 na vzpetini Brestovec, kjer je bilo poleg skladišč in zaklonišč vkopanih osem 149-milimetrskih proti vzhodu usmerjenih topov. Table in tematske rekonstrukcije ohranjajo spomin na srdite boje, v katerih so za osvajanje po nekaj desetin metrov kamnite kraške zemlje na tisoče umirali predvsem italijanski in madžarski vojaki, ki so na tem delu fronte bili glavnina avstro-ogrskih enot.
Z Brestovca, ki poleg vojnih pričevanj nudi obiskovalcem tudi lep razgled po večjem delu goriškega Krasa, smo skozi zaselek Cotiči obšli Vrh in izmenično po kraški gmajni in borovimi gozdiči nadaljevali v smeri Debele griže, glavnem spominskem območju na boje v 1. svetovni vojni. Mali vojaški muzej je sicer pozimi ob delavnikih zaprt, zanimiva pa je tudi zunanjost, ki so jo preuredili pred nekaj leti ob stoletnici vojne. Vidni so vhodi v obširen sistem kavern, ki so jih najprej uporabljali Madžari in nato Italijani, topniški položaji, številni spomeniki, obeležja in nekaj iz tistega časa ohranjenih topov. Na novo urejeni razgledni terasi ponujata lepe poglede na Brda in Furlanijo na zahodni pa vse do morja in slovenskih gora na jugovzhodni strani.
Po kratkem spustu mimo številnih pomnikov in sledov vojaških zaklonišč smo se podali še na Škofnik, gozdnato vzpetinico tik nad Vrhom, kjer je v času hladne vojne deloval velik bunker. Bil je eno osrednjih zaklonišč na prvi vojaški liniji italijanske vojske in Nato pakta, ki je na obronkih Krasa tik ob meji bila posejana z desetinami manjših zamaskiranih opazovalnic in topniških položajev. Vojaki so tod desetletja pričakovali napad z vzhoda, ki ga k sreči nikoli ni bilo.
Fronta med velesilami, ki se potegujejo za premoč v svetu, poteka danes nekaj tisoč kilometrov vzhodno v Ukrajini, to pa je že druga boleča zgodba.
