Veliko je napisanega o visokem krvnem tlaku. Kaj pa nizek krvni tlak? Ljudje poročajo in tožijo zaradi različnih težav, ki jih imajo z njim.
Izpostavljamo tri primere:
“Sem dolgoletna članica vašega društva. Na vsako številko vaše revije čakam z določeno nestrpnostjo in radovednostjo, zaman pa čakam prispevek o nizkem krvnem tlaku. Zakaj je tako? Ker ni več bolnikov z nizkim krvnim tlakom? Ker jih je premalo, da bi se jim posvetili? Ker sploh ni bolezen?“
“Stara sem 30 let. Pogosto imam težave zaradi nizkega krvnega tlaka, zlasti zjutraj, preden grem v službo. Večkrat sem “brez energije” in rahlo omotična. Stanje se mi nekoliko popravi po telovadbi. Večkrat imam zgornji tlak pod l00 in spodnjega okrog 50 mmHg Za boljše počutje in boljšo storilnost popijem sleherno dopoldne dve kavi.”
“Visok krvni tlak je res množičen problem in si zato”zasluži” vsa prizadevanja farmacevtske industrije za odkrivanje vedno bolj učinkovitih zdravil za zniževanje tlaka. Vendar tudi nas s kronično nizkim tlakom ni malo! Ali je tako težko izdelati zdravilo, ki bi rahlo dvigalo krvni tlak in delovalo vsaj nekaj ur?”
Po iznajdbi merilcev za merjenje krvnega tlaka pri človeku (tlakomerov, sfigmomanometrov, “rivaročijev”) na začetku prejšnjega stoletja, se je začela dolga pot ugotavljanja čimbolj točnega merjenja krvnega tlaka.
Iz praktičnih razlogov so se raziskovalci najbolj osredotočili na merjenje krvnega tlaka na zgornjih okončinah, na merjenje, ki je bilo preprosto, ponovljivo, brez večje tehnične zahtevnosti in za bolnika neškodljivo. Sočasno so potekala in še potekajo prizadevanja farmacevtske industrije, da na trgu ponudi vedno bolj priročne tlakomere, ki z ozaveščanjem o vrednosti krvnega tlaka širijo krog uporabnikov zdravil za njegovo uravnavanje.
Dolge poti še ni konec, saj še ni dorečena višina krvnega tlaka, ki zanesljivo pri nobenem odraslem človeku ne povzroča okvare srca, možganov, ledvic (tarčnih organov) oziroma ki ni “kriva” za nobeno funkcionalno težavo bolnika v primeru nizkih oziroma “podnormalnih” vrednosti.
Kakšne so normalne vrednosti krvnega tlaka pri zdravih odraslih
Po sodobnih merilih so normalne vrednosti krvnega tlaka pri zdravih odraslih ljudeh naslednje:
| tlak | Zgornji (sistolični) krvni tlak mm Hg | Spodnji (diastolični) krvni tlak mm Hg |
| Optimalni | < 120 | < 80 |
| Normalni | < 130 | < 85 |
| Visoko normalni | 130–139 | 85–89 |
Od vrednosti 140/90 mmHg navzgor je krvni tlak previsok in škodljiv zlasti za tarčne organe (srce, možgane, ledvice). Čim višji je, toliko slabše. Stopnje visokega krvnega tlaka (hipertenzije) so sledeče:
| Stopnja hipertenzije | Sistolični (zgornji) krvni tlak (mm Hg) | Diastoličnji (spodnji) krvni tlak (mm Hg) |
| 1. stopnja (blago zvišanje) | 140–159 | 90–99 |
| 2. stopnja (zmerno zvišanje) | 160–179 | 100–109 |
| 3. stopnja (hudo zvišanje) | 180 in več | 110 in več |
Če smo do potankosti opredelili mejo med normalnim in visokim krvnim tlakom ter stopnje visokega krvnega tlaka, se neizbežno vsiljuje vprašanje, kako naj opredelimo mejo med normalnim in nizkim krvnim tlakom ter kakšne so stopnje nizkega krvnega tlaka glede na morebitne posledice na srcu, možganih, ledvicah in drugih organih. Pri navedbi, da je najbolj primeren krvni tlak nižji kot 120/80 mmHg, še ni določena meja, od katere vrednosti navzdol višina tlaka ni več primerna.
Za številne raziskovalce je meja med normalnim in nizkim krvnim tlakom, to je tlakom pri katerem pričakujemo neugodne zaplete, pri 100/60 mm Hg, za nekatere pa celo pri 90/60 mm Hg. Vsi raziskovalci ne pozabijo poudariti, da navedene nizke vrednosti ne predstavljajo posebnega zdravstvenega problema, in gledajo na ljudi s konstitucijsko nizkim krvnim tlakom kot na “srečneže”, ki bodo najverjetneje živeli dlje kot ljudje z normalnim tlakom in gotovo dlje kot ljudje z visokim krvnim tlakom.
Kronično nizke krvni tlak
Kronično nizkemu krvnemu tlaku so se v preteklih desetletjih zelo zavzeto posvečali nemški raziskovalci. Večinoma so ugotavljali, da je pisana bolezenska slika pri bolnikih s kronično nizkim krvnim tlakom posledica nizkih vrednosti tlaka. Te ugotovitve so spodbudile farmacevtsko industrijo, da je začela izdelovati zdravila za dvigovanje krvnega tlaka (na primer strihnin s kofeinom, dihidroergotamin – simpatol, effortil idr.) v obliki injekcij, tablet in kapljic.
Farmacevtska industrija jih je začela ponujati skoraj agresivno. Pod njenim vplivom smo jih zdravniki predpisovali leta in leta, skoraj prepričani, da pomagajo. Ameriški raziskovalci pa so bili v tem pogledu ves čas bolj zadržani. Včasih so celo rahlo posmehljivo zapisali, da gre pri težavah zaradi kronično nizkega tlaka za nemško bolezen (German disease). Omenjena razlika med raziskovalci se je zrcalila tudi v obsegu poglavij, posvečenih nizkemu krvnemu tlaku v tedanjih medicinskih učbenikih.
Ko je razumevanje kronično nizkega krvnega tlaka kot bolezni oziroma povzročitelja zdravstvenih težav začelo izgubljati zagovornike in ko smo zdravniki in bolniki začeli ugotavljati, da zdravila “za dvigovanje krvnega tlaka” niso izpolnila pričakovanj, so začela toniti v pozabo.
V deseti izdaji Mednarodne klasifikacije bolezni, ki je izšla leta 1995, je v poglavju Neopredeljene motnje obtočil (z oznako 195) navedena hipotenzija (nizek krvni tlak) z vsemi podskupinami glede na vzrok nastanka: idiopatska, ortostatska, kronična, neopredeljena, z zdravili povzročena.
Hipotenzijo zaradi delovanja zdravil, na primer pri prevelikem odmerku zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku, lahko hitro ugotovimo in odpravimo: zadostuje zmanjšati odmerek zdravila. Enako smemo reči v primeru ortostatske (od pokončnega položaja odvisne) hipotenzije, ki ne predstavlja težkega diagnostičnega problema.
O ortostatski hipotenziji govorimo, ko pri človeku (bolniku) z normalnim ali visokim krvnim tlakom, zgornji (sistolični) krvni tlak pade za 20 mmHg ali več in spodnji (diastolični) za 10 ali več mmHg v času treh minut po hitrem dvigu telesa iz sedečega ali ležečega v pokončni položaj.
Ta zaplet v večini primerov opažamo pri starejših ljudeh, ko gredo ponoči na vodo, pri bolnikih, ki jemljejo zdravila proti visokemu krvnemu tlaku ali zdravila za odvajanje vode, pa tudi pri težkih srčnih boleznih, hudih driskah, krvavitvah, odpovedi nadledvičnih žlez, pri bolnikih, ki so dalj časa vezani na posteljo, pri mladih visokoraslih dekletih, pri obolenjih perifernega živčevja (lahko kot zaplet sladkorne bolezni), po obilni jedi itd. Zdravljenje ortostatske hipotenzije je nekoliko bolj zahtevno, v glavnem pa uspešno (počasno vstajanje, ležanje z visokim vzglavjem, izogibanje dolgemu, nepremičnemu stanju na mestu – zlasti v vročih, soparnih prostorih, izogibanje hudim, sunkovitim telesnim obremenitvam, izdatno uživanje tekočin in bolj slane hrane itd.). Pri nekaterih bolnikih z ortostatsko hipotenzijo priporočamo zdravila, ki vsebujejo hormone nadledvične žleze (fludrokortizon), ali dihidroergotamin.
Ostanejo še tri podskupine hipotenzije (idiopatska, kronična in neopredeljena), ki v večini primerov bolnika spremljajo od rojstva do smrti.
Po nekaterih raziskavah sodijo v to skupino moški s tlakom, ki je čez dan večkrat manjši od 115/70 mmHg in ponoči manjši od 97/56 mmHg, ter ženske s tlakom, ki je čez dan manjši od 105/65 mmHg in ponoči manjši od 92/52 mmHg. Takšnih ljudi je v splošni populaciji približno 5 %. Med njimi mnogi, zlasti športniki, nimajo nikakršnih težav.
Drugi pa navajajo pestro sliko težav, ki nastopajo bolj ali manj pogosto zlasti pri duševnih in telesnih obremenitvah. Bolniki so zelo občutljivi na spremembe vremena. To so ljudje, o katerih govorimo, da živijo dolgo, “pasje” življenje. Seznam njihovih težav je brez konca. Potrebujejo veliko spanja, zjutraj težko vstanejo, se pogosto čutijo utrujene, težko se pripravijo k delu in se težko zberejo. Večkrat so vrtoglavi, šumi jim v ušesih, imajo glavobole, vidijo motno. Pogosto so nerazpoloženi. Težko prenašajo vročino, težko delajo stoje. Težave so bolj izražene v dopoldanskem času. Mnogi čutijo bolečine pri srcu in se zato radi zatekajo po pomoč h kardiologom. Motijo jih tudi stalno hladne roke in noge.
Nekateri imajo bolj izražene motnje s prebavili, drugi pa tožijo, da ne morejo dovolj globoko vdihniti. Mnoge ženske imajo motnje menstruacijskega ciklusa. In to še ni konec seznama …
Zdravniška stroka še ni dorekla, kakšno vlogo ima pri nastanku naštetih težav nizek krvni tlak. Zaradi slabih rezultatov pa “zdravil za zvišanje krvnega tlaka” ne priporočamo več. Bolnikom svetujemo čimbolj zdrav življenjski slog, sprehode na svežem zraku, občasno klimatsko zdravljenje, redne odmore med delom in pri daljših vožnjah, izogibanje hitremu vstajanju (zlasti ob obisku savne), izogibanje pretiranemu sončenju, kajenju in omejitev uživanja alkohola.
Zapisal: prim. Boris Cibic, dr. med., specialist kardiolog
Obvestilo: Članek je bil napisan že pred leti, ampak ga zaradi aktualnosti objavljamo ponovno. Upoštevajte, da se je morda v nekaterih primerih kaj spremenilo in se v vsakem primeru posvetujte s svojim zdravnikom.