Piše: izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., Onkološki inštitut Ljubljana
Danes, ko se medicina praktično na vseh področjih usmerja v personalizirano obravnavo posameznika, se zelo hitro razvija področje medicine življenjskega sloga, ki predstavlja preskok od splošnih zdravstvenih navodil, kaj je »zdravo« za vse, k temu, kaj je zdravo za posameznika.
Skoraj hkrati pa so se v repertoarju zdravljenja kroničnih bolezni, kot sta sladkorna bolezen in debelost, pojavila moderna zdravila, s katerimi posegamo v posameznikovo presnovo. Oba, na prvi pogled diametralno nasprotna pristopa, odpirata nove poglede na zdravstvene pristope k obvladovanju kroničnih bolezni in predstavljata izziv, kako personalizirati posameznikovo zdravstveno obravnavo bolezenskih stanj, pri katerih se prepleta vpliv dejavnikov življenjskega sloga in nekaterih modernih zdravil za zdravljenje presnovnih motenj, predvsem debelosti.
Maščevje, ki je prisotno predvsem na trebuhu in okoli notranjih organov, vodi fronto zdravstvene škode, ki napada posameznika.
Debelost predstavlja izraz, ali bolje povedano, v luči današnjega znanja koncept, ko zdravje ogroža pretirana količina maščevja. Maščevje, ki je prisotno predvsem na trebuhu in okoli notranjih organov, vodi fronto zdravstvene škode, ki napada posameznika. Ob tem je potrebno poudariti, da vpliv maščevja na presnovo težko vrednotimo, če ne razumemo, kakšen je njegov odnos do puste oziroma nemaščobne mase, katere največji del predstavlja mišična masa. Presnovno stanje posameznika je tako ravnovesje vplivov maščobne in puste oziroma mišične mase na presnovo. Tu je potrebno dodati, da se pri telesni vadbi iz mišic in drugih organov sproščajo številne snovi (imenovane vadbeniki, angl. exercines), ki krotijo negativni presnovni vpliv maščevja in izboljšujejo delovanje številnih organov in organskih sistemov v telesu. Prav v tej točki se pri obravnavi bolezenskih oblik debelosti, bodisi s telovadbo, hrano, zdravili, operacijami in še čim, začne posameznik loviti v začaranem krogu. V klinični praksi je namreč še vedno tarča obvladovanja debelosti, tako preventivna kot kurativna, znižanje indeksa telesne mase (ITM).
Vendar, če izhajamo iz sodobnih spoznanj, da je za preprečevanje in obvladovanje bolezenske oblike debelosti potrebna predvsem mišična masa in telesna dejavnost v povezavi z ustrezno prehrano, moramo pri vsaki diagnostiki debelosti najprej ugotoviti, koliko je česa, torej maščobne in mišične mase.
Poznati moramo sestavo telesa, da lahko določimo terapevtske tarče. Zato je v klinični medicini, zlasti ko se ukvarjamo z bolezenskimi stanji, pri katerih je nujna zaščita puste mase, ključno izmeriti sestavo telesa s preverjeno metodo. Kadar je delež puste mase nizek ali celo prenizek, to pomeni, da je nizek tudi delež mišične mase, in da telo izgublja bitko proti maščevju. Iz tega sledi, da je nujno, da v klinični praksi pri terapevtskih odločitvah nehamo zanašati zgolj na ITM, saj z meritvijo ITM ne moremo ugotoviti, ali ima posameznik že kritično nizko količino puste mase. Zato lahko nespametno zbijanje kilogramov do konca dotolče posameznika, ki ima obliko debelosti z zelo nizko količino mišične mase. ITM je uporaben le toliko, da nas opozori na posameznika, ki ima večjo možnost, da se je v njegovem telesu zaredilo preveč maščevja.
Semaglutid deluje preko aktivacije receptorjev GLP-1, ki so prisotni v prebavilih, trebušni slinavki in možganih. Uporabljajo« ga številni posamezniki, ki bi radi shujšali.
Debelosti ni malo in predstavlja hud (javno)zdravstveni problem s številnimi obrazi. Zato so moderna zdravila, ki se lahko uporabljajo tudi za obvladovanje nekaterih oblik debelosti, izjemno popularna. Med najbolj znanimi zdravili je semaglutid, ki posnema delovanje črevesnega hormona inkretina GLP-1. Deluje preko aktivacije receptorjev GLP-1, ki so prisotni v prebavilih, trebušni slinavki in možganih. Uporabljajo« ga številni posamezniki, ki bi radi shujšali. Ali pa celo tisti, ki se ne bi radi zredili. Zato se zdi, da je njegova uporaba tako znotraj kot tudi izven zdravstvenega sistema, že zdavnaj presegla meje z dokazi podprte medicine. Ni redko, da kdo v družbi komentira osebo, ki naj bi imela povešeno kožo na obrazu, kot po hitri izgubi telesne mase s semaglutidom. Ali pa naletimo na zelo resno razpravo, kako so nacionalne ekonomije, na primer danska, močno zacvetele ob dobičkih pri prodaji tega zdravila. Ob tem je zanimivo, da spada Danska med najbolj napredne države pri vključevanju »vadbene medicine« (exercise medicine), med uradne zdravstvene dejavnosti.
Pri zdravilu, ki ima tako velik in pogosto neubran spremljevalni »orkester«, bi bilo prav, da se vrnemo k izvoru bolezenskega »zla«, takšnega in drugačnega, ki pripomore k temu, da se posameznik uvrsti v kolono čakajočih na čudežne učinke zdravila. Vendar pa le-ti niso samo čudežni. Posameznik namreč pod vplivom zdravila ne izgublja samo maščobne mase, temveč tudi pusto maso. Skupina znanih znanstvenikov (vir) je nedavno objavila opozorilo, da podatki kliničnih študij pri uporabi teh sodobnih zdravil kažejo, da lahko posamezniki pri zdravljenju s temi zdravili v letu in pol (po 68 – 72 tednih) izgubijo 10 % mišične mase, kar je enako izgubi mišične mase tekom 20 let zaradi staranja
Zato je pri vsaki uporabi teh zdravil priporočljiva začetna ocena puste mase z meritvijo sestave telesa – na osnovi katere sklepamo o količini mišične mase – in katero moramo na enak način tudi spremljati tekom nadaljnjega zdravljenja. Hkrati so pri uporabi teh zdravil nujni individualno prilagojeni prehranski in gibalni ukrepi.
Ob tem pa ne moremo mimo drugega spektra obvladovanja problema debelosti, in sicer dejavnikov življenjskega sloga. Mednje spada tudi telesna dejavnost v povezavi z ustrezno prehrano. Pri vadbi se namreč iz mišic in tudi drugih organov (jeter, maščevja!) sprošča »dobra« oblika interlevkina-6. Ta neposredno spodbuja sproščanje GLP-1 iz celic črevesja L in alfa. Na ta način posredno spodbuja tudi sproščanje inzulina in deluje kot antidiabetično zdravilo. Na več nivojih pri kontrakciji mišic lahko vstopa glukoza v mišične celice brez inzulina. Hkrati vadba proti uporu (oziroma izvajanje vaj za moč) ob pravilni prehrani omogoča tudi povečanje mišične mase ter izboljša oksidativno presnovo mišic. Oboje omogoča tudi večje kurjenje maščobe. Vse to vodi v dodatno obvladovanje negativnih presnovnih učinkov maščevja!
Pa ne samo to, vadba je tudi pot do boljšega počutja, kar je dodaten dejavnik, ki pozitivno doprinese k kontroli nad tem, kaj in koliko bo posameznik pojedel ob čustvenih in drugih stiskah.
Odgovor na dilemo v prvem odstavku je torej jasen. Vsak posameznik se bo sam odločil, ali bo uravnaval telesno sestavo z redno vadbo in zdravo prehrano, ali pa s pomočjo dragih zdravil.