Piše: Borut Pistotnik
Tokrat predstavljamo pomen ravnotežja in natančnosti. Ravnotežje bi v načelu lahko opredelili kot eno od pojavnih oblik koordinacije in natančnost kot pojavno obliko koordinacije.
RAVNOTEŽJE
Ravnotežje bi v načelu lahko opredelili kot eno od pojavnih oblik koordinacije, vendar ga zaradi pomembnosti za življenje človeka obravnavamo kot samostojno gibalno sposobnost. Je namreč sposobnost hitrega oblikovanja korekcijskih gibov (v centralnem živčnem sistemu – CŽS), ki so sorazmerni z odkloni telesa od stabilnega položaja, kadar se le-ta ruši, kar je za dvonožno gibanje človeka zelo pomembno.
Vložena mišična sila za korekcijske gibe mora biti zato enaka sili, ki je izzvala rušenje stabilnega položaja, saj se drugače ravnotežje ruši v nasprotno smer, ali pa ni dovolj sile za povratek v stabilen položaj. Težišče človeka, ki stoji, zaradi vpliva sile gravitacije stalno niha (minimalni odkloni od vertikalnega položaja), zato se morajo nenehno in hitro oblikovati ustrezni korekcijski gibalni programi, s katerimi se ohranja stabilen položaj. To pomeni, da se mora projekcija težišča telesa ohranjati v mejah podporne ploskve, zato so pri boljšem ravnotežju ti odkloni manjši in ravnotežni položaj se laže ohranja. Za oblikovanje korekcijskih gibov pa so potrebne informacije iz okolja in iz lastnega telesa. Te informacije se pridobijo iz ravnotežnega organa in pomožnih organov, kot so: čutili vida in sluha, tetivni, obsklepni ter mišični sprejemniki in sprejemniki za tip v koži. Sprejete informacije se obdelajo v centru za ravnotežje, ki se nahaja v malih možganih, in glede na odklone težišča se izdela gibalni odgovor, z vključitvijo ustreznih mišic.
+ Čutili vida in sluha omogočata zaznavanje grobih odmikov težišča telesa od stabilnega položaja na osnovi orientacijskih točk v prostoru (vid) in odboja zvoka od predmetov (sluh);
+ tetivni, obsklepni in mišični sprejemniki so odgovorni za ustrezno napetost mišic, ki so v korekcijskih gibih potrebne za popravke odmikov težišča od stabilnega položaja;
+ sprejemniki za tip zaznavajo jakost in smer pritiskov, ki se zaradi odklonov težišča pojavijo na delih kože, ki so v stiku s podporno ploskvijo (npr. na podplatih);
+ ravnotežni organ, ki se nahaja v srednjem ušesu, skrbi za nemoteno premočrtno gibanje telesa in je pomemben predvsem za ohranjanje ravnotežnega položaja;
+ center za ravnotežje sprejme informacije iz naštetih sprejemnikov in oblikuje gibalne programe, ki izzovejo samodejne odgovore, glede na odmike telesa v mejah podporne ploskve.
Alkohol in ostale droge motijo delovanje centra za ravnotežje. Informacije, ki prihajajo iz sprejemnikov, so zaradi njihovega delovanja popačene, zato so gibalni odgovori neustrezni, tako glede vložene sile, kot glede smeri delovanja. Dokler se lahko takšni odgovori sploh še oblikujejo, se skuša ohraniti ravnotežni položaj v stoji, potem pa je potrebno preiti v bolj stabilen položaj (iz stoje se preide v oporo na vseh štirih, ali celo v ležo in si s tem zagotovi širšo podporno ploskev).
RAVNOTEŽJE SE POJAVLJA V DVEH OBLIKAH
+ kot sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja – sposobnost ohranjanja stabilnega položaja, ki se ruši ob delovanju različnih sil na telo (sila nasprotnika, sila inercije, masa vadbenega pripomočka ipd.), ali pa ob izključitvi čutila vida, oz. sluha,
+ kot sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja – sposobnost hitre postavitve v stabilen položaj po motnjah v ravnotežnem organu, ki nastanejo zaradi različnih krožnih gibanj telesa (prevali, obrati, prevrati…), ali hitrih sprememb smeri pri premikanju v prostoru, ko zaradi inercije prične tekočina v kanalih centra za ravnotežje krožiti ter s tem motiti čutne dlačice, ki tako v male možgane pošiljajo napačne informacije o postavitvi telesa. Zato je v takšnih okoliščinah potrebno pridobiti ustrezne informacije iz ostalih sprejemnikov (vid, tip…), da se čim prej odpravijo motnje in vzpostavi ravnotežni položaj.
Zaradi slabše raziskanosti ravnotežja se ga običajno vadi situacijsko in z velikim številom ponavljanj ravnotežnih gibalnih nalog. Razvoj sposobnosti ohranjanja ravnotežnega položaja tako temelji na njegovem rušenju, ko na telo delujejo neke zunanje sile (nasprotnik, teža bremena…), ali pa se izključijo čutila (predvsem vid) ter z zmanjševanjem podporne ploskve, po kateri se vadeči giblje (Slika 2).
Razvoj sposobnosti vzpostavljanja ravnotežnega položaja pa temelji na pogostejšem motenju ravnotežnega organa, s krožnimi gibanji telesa v različnih ravninah ter takojšnjim postavljanjem na zmanjšano podporno ploskev (stoja na gredici, na eni nogi, ali celo na prstih nog), kjer se skuša čim hitrejše umiriti v stabilnem položaju. Ravnotežje se z vadbo lahko dokaj hitro izboljša, vendar se po prenehanju vadbe kmalu povrne na nižji nivo, zato ga je potrebno stalno vaditi, še posebej v kasnejših letih, ko pričnejo slabeti mišice. Na ravnotežje močno vpliva tudi utrujenost, zato je vadbo priporočljivo izvajati tudi po večjih obremenitvah, tako da se vadeči navadi na motnje in ima s tem v vsakdanjem življenju, manj problemov.
NATANČNOST
Natančnost, ki bi jo, zaradi primarne vloge CŽS pri njeni izvedbi, tudi lahko uvrstili med pojavne oblike koordinacije, je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile pri zadevanju cilja (tarče), ali pa tam, kjer je gibanje potrebno izvesti po natančno določeni poti, oz. v predpisani obliki. Osnovne informacije za oblikovanje glavnih in korekcijskih gibalnih programov za natančno izvedbo gibanja v CŽS posredujejo predvsem čutilo vida (informacije o obliki in velikosti cilja, razdalji, zunanjih okoliščinah ipd.) ter gibalna (kinestetična) čutila v mišicah in tetivah (občutenje mišičnega napenjanja pri rokovanju s predmeti). Poleg tega pa je natančnost v pozitivni povezavi z osnovnimi gibalnimi sposobnostmi, saj njihov višji nivo omogoča večjo natančnost izvedbe gibanja (pomembni sta predvsem gibljivost in moč).
Hipotetično naj bi pri izvedbi gibanja obstajali dve pojavni obliki natančnosti:
- sposobnost natančnega vodenja objekta v prostoru,
- sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objektom.
Pri sposobnosti natančnega vodenja objekta v prostoru ima človek nenehen nadzor nad objektom (lastno telo, roka, noga, pripomoček s katerim se izvaja gibalna naloga…), tako da lahko ves čas vpliva na njegovo smer in hitrost premikanja, ko se približuje cilju, ali se mora na določen način gibati v prostoru. Na osnovi nenehnega dotoka informacij iz okolja se namreč gibanje objekta stalno dopolnjuje in usmerja čim bliže želenemu cilju, oz. želenemu načinu izvedbe. Ta pojavna oblika natančnosti je pomembna predvsem pri gibanjih, ki se jih mora nenehno nadzorovati in dopolnjevati, da se objekt pripelje do želenega cilja, kot npr.: boks – zadetek pesti v brado, sabljanje – zadetek konice sablje v telo, hokej – vodenje ploščka v gol, košarka – zabijanje žoge v koš, alpsko smučanje – vodenje zavoja med vratci, športna gimnastika – pravilna izvedba gimnastičnega elementa ipd..
Za sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objektom pa je značilno, da se v CŽS, na osnovi enkratne združitve informacij iz okolja in iz lastnega telesa, izdela program za izmet objekta (Slika 3). Združitev vidnih informacij (razdalja, smer, velikost tarče, možni moteči dejavniki ipd.) in informacij o objektu, ki naj bi se izvrgel (teža, velikost, oblika ipd.), mora dati čim več elementov za določitev ustrezne smeri in sile, ki sta potrebni za gibanje objekta do cilja. Če so te informacije korektne in je njihova združitev uspešna, kar je v veliki meri odvisno tudi od izkušenj, bo objekt cilj zadel, v nasprotnem primeru pa ne. Od trenutka, ko je objekt izvržen, se namreč ne more več vplivati na njegovo smer in hitrost. Pomeni, da se mora celotno gibanje objekta programirati pred izmetom, ker popravki med približevanjem objekta k cilju niso več mogoči. Ta pojavna oblika natančnosti je pomembna pri: košarki – met žoge na koš, tenisu – udarec žogice v določen del igrišča, lokostrelstvu – let puščice proti tarči, nogometu – udarec žoge na gol ali podaja ipd.
Zaradi slabše raziskanosti se tudi ta sposobnost vadi situacijsko, tj. v enakih oblikah, kot se pojavlja pri gibalnih nalogah. Potrebno je namreč osvojiti celoten, tj. tipičen gibalni program in ga avtomatizirati, tako da se bo lahko vedno izvedel na enak način.
Zaradi tega se pri vadbi uporablja večkratno, zaporedno ponavljanje enake gibalne naloge, s čimer se pridobi gibalni vzorec, ki se v enakih okoliščinah vedno izvede na enak način. Tako so na primer pri košarki: met iznad glave, met preko glave, met iz skoka ipd., različne gibalne naloge natančnosti, ki se morajo vaditi vsaka v okoliščinah, v kakršni se pojavlja med igro, ker natančnost pri enem metu bistveno ne vpliva na natančnost pri ostalih. S takšnim načinom vadbe se natančnost sorazmerno hitro dvigne na višjo raven in naučen gibalni vzorec še dolgo ostane v gibalnem spominu, kljub manj pogosti uporabi. Ker pa je gibalni vzorec naučen le za določeno okoliščino, ga je za drugačno potrebno prilagoditi in ga dodelati z dodatnim učenjem (meti iz različnih razdalj, prosto ali preko nasprotnika ipd.).
Natančnost je tudi pod močnim vplivom utrujenosti ter različnih emocionalnih stanj, zaradi katerih se lahko poslabša. Vadba se mora zato izvajati tudi v oteženih pogojih, tako da se vadeči v osnovne gibalne programe nauči vključevati tudi motnje, ki bi se lahko pojavile ob poskusih natančne izvedbe gibanja v takih pogojih, saj bo le-tako lahko vedno deloval na visokem nivoju natančnosti.
KDAJ JE ČLOVEKOVO GIBANJE USPEŠNO?
Uspešnost človekovega gibanja odvisna predvsem od osnovnih gibalnih sposobnosti, ki jih nadzirajo nadrejeni mehanizmi v CŽS.
Osnovne gibalne sposobnosti vplivajo ena na drugo ter se tako dopolnjujejo in omogočajo učinkovito izvedbo gibanja, zato je potrebno razvijati vse, ter jih ohranjati na primerni ravni, in se ne osredotočati le na nekatere (najpogosteje se ljudje osredotočijo samo na moč), ker to ruši ravnovesje v delovanju telesa. Učinkovitost gibanja je odvisna tudi od dobrega delovanja preostalih funkcionalnih sistemov, kot so: dihalni, krvožilni, prebavni ipd., ki predstavljajo podporo za primeren izraz gibalnih sposobnosti, ustrezno raven delovanja teh sistemov pa se povratno ohranja in izboljšuje z redno telesno dejavnostjo (pomeni, da funkcija krepi organe). Gibalne in funkcionalne sposobnosti, ki so razvite na ustreznem nivoju, predstavljajo osnovo za uspešnejše gibalno učenje, tj. za oblikovanje kakovostnih gibalnih programov in njihovo uporabo v praksi. Pomeni, da se je za učinkovito izvajanje vsaj vsakodnevnih gibanj ter za neodvisno in kakovostno življenje (kar vključuje tudi višji nivo intelektualnih zmogljivosti), potrebno s svojo gibalno izraznostjo ukvarjati stalno, če se želi gibalne danosti, ki jih nudi telo, obdržati na ustreznem, tj. uporabnem nivoju, še v pozno starost.
