Piše prim. Janez Tasič, dr. med., spec. kardiolog, predsednik podružnice Celje
Slike: Shutterstock
Zadnje leto živimo v čudnem svetu, ki nas spominja na številna pretekla obdobja, ko so po svetu divjale bolezni proti katerimi se je človeštvo borilo za preživetje. Dr. Lejko Zupanova pravi, da kaj takega kot doživljamo sedaj ob epidemiji s kovid-19 še ni doživela, niti si ni mogla niti zamisliti, da bo kaj takega dočakala.
Ob zapiranju v domove smo se ljudje srečevali veliko na internetu po Skypu, Zoomu, bili na Viberju , svetovali po Facebooku, elektronski pošti, itd. Gnala pa nas je radovednost, kako so se z epidemijami spoprijemali že v pretekli zgodovini. Tako je nastal tudi ta prispevek s podporo znanja in člankov iz knjige Povijest medicine Lavoslava Glesingerja in Uvoda v medicino prof. Grmeka, medicinske enciklopedije Leksikografskega zavoda ter prispevkov na internetnih straneh domačih in tujih avtorjev.
Zaradi koronavirusa je bila v Sloveniji razglašena epidemija, na svetovni ravni pa pandemija.
Epidemija
Epidemija je po navadi izraz za nenaden izbruh in hitro širjenje nalezljive bolezni v človeški populaciji, v kateri močno presega normalno obolevnost, ter se pojavlja na določenem področju, ki mu pravimo endemično področje. Nalezljiva bolezen pa povzroča pri ljudeh resne zdravstvene težave in se med ljudmi z lahkoto širi. Epidemične bolezni so lahko tudi nenalezljive. Te so vezane na genetske spremembe, intoksikacije, prehrano, fizično neaktivnost, stres.
Pandemija
Vse to pa proučuje veja medicine, ki ji pravimo epidemiologija, ki analizira: vlogo in pomen različnih dejavnikov za pojav, razvoj, širjenje, preprečevanje in zdravljenje masovnih bolezni in stanj, ki odstopajo od normalnega zdravstvenega stanja ter proučuje infekcijske in ne infekcijske vzroke. Proučuje, svetuje ter uvaja nujne ukrepe za odkrivanje obolelih in okuženih, hospitalizacijo, izolacijo/karantena na domu ali specifično / kontrolirano. Izvaja poostren medicinski nadzor, imunoprofilakso, seroprofilakso, kemoprofilakso in cepljenje. Poskuša izvajati nadzor nad povzročiteljem z dezinfekcijao, dezinsekcijo, deratizacijo torej uničevanjem povzročitelja. Izvaja kontrola nad vodo, hrano, okoljem ( klorinacija, kontrola, hrane, sanitarno tehnične sanacije).
Karantene
Karantena je proti epidemični ukrep, s katerim se za določen čas izolirajo ljudje in živali ali predmeti zaradi suma, da vsebujejo infekcijske agense. Je lahko pomorska, rečna, kopenska, zračna (letališča).
V Dubrovniku
Je zanimiva in je prisotna že zgodaj v zgodovini. Poznana pa postane, ko leta 1374 Benečani prepovedo trgovanje s pristanišči, v katerih so se širile ali so bile prisotne kužne bolezni (kuga, lepra). Pomembnejše za zgodovino karanten je leto 1377. Dubrovnik leta 1377 sprejme zakon Venis de locis pestiferis non intret Ragusium vel districtum – za kršitev predpisov pa so uvedli izjemno stroge kazni. Veliki Dubrovniški svet sprejme odlok, da morajo vsi, ki želijo priti v mesto ostati zaprti v Cavtatu ali na otoku Mrkljanu 30 dni. Izoliranim so hrano lahko prinašali le posebej za to določeni posamezniki (kacamorti). Domačinom se prepove obisk, če pa kdo prekrši odredbo, se ga finančno kaznuje (50 Perpera) a mora poleg tega ostati v karanteni še 30 dni. Ob ponovitvi pa je bil strogo kaznovan, najhujša kazen je bilo zaradi neposlušnosti odsekanje ušes! Kadar pa je kdo odpotoval v dežele, kjer je razsajala bolezen (Bosna, Turčija, arabski svet) ali se je vedelo, da je tam veliko obolelih, je moral ob vrnitvi ostati v karanteni kar 2 meseca.
Prvo začasno bolnišnico za bolnike s kugo oziroma lazaret so v Ragusi (Dubrovnik) postavili leta 1430 na Danči, zahodnem predmestju Dubrovnika. Pozneje so zgradili Lazaret na otoku Lokrum, leta 1590 pa je dubrovniški senat sprejel dekret o gradnji lazareta v Pločah, ki je nato postal sestavni del mestne utrdbe. »Lazaret je ohranil prvotno funkcijo še dolgo po padcu Dubrovniške republike. Kot zdravstvena ustanova je prenehal obstajati okoli leta 1972.
V Benetkah
Podaljšanje karantene na 40 dni so leta 1383 uvedli že v Marseillu, v Benetkah pa leto pozneje, leta 1384. V Benetkah zgradijo tudi zavetišče za bolne romarje, ki so prihajali iz Svete dežele. To so uredili v samostanu na otoku Svete Marije iz Nazareta (1404). 1423 leta so v Benetkah postavili prvo stalno bolnišnico za bolnike s kugo oziroma lazaret.
Ustanovili so celo izolirnice za blago, kjer so sterilizirali predvsem tekstil in volno, saj so sumili, da se bolezen prenaša tudi z blagom.
Tudi drugje so se borili proti epidemiji kuge na različne načine. V Milanu (Visconti leta 1374), zapove izgon trgovcev iz tujih krajev iz mesta, ko pa odkrijejo prve obolele zaradi kuge, so prebivalce treh hiš, ne glede na to, ali so bili bolni ali zdravi, preprosto neprodušno zaprli in zazidali v hiše ter jih prepustili gotovi smrti. Taktika se je obrestovala, saj je prestolnico Lombardije kuga prizadela manj od vseh drugih večjih italijanskih mestnih držav (kar je opisano v Dekameronu).
V Genovi in Trstu
Genova dobi karanteno leta 1467, prav tako se zavarujejo Hanzeatska mesta ob Severnem morju. Trst pa relativno pozno šele 1720 leta ob vzpostavitvi karantenskega območja na meji Habsburškega cesarstva na mejnem področju proti Turkom, od koder so stalno grozili napadi in kužne bolezni.
Karantene so torej najprej nastale v Sredozemlju, ki je bilo trgovsko najbolj povezano s svetom. Ime imajo po italijanskem quaranta (40). Italijani so iz števnika quaranta izpeljali samostalnik quarantena, Francozi pa quarantaine. Izposodili so si ga tudi Angleži (quarantine) in Nemci (Quarantäne
V antičnih časih
So pa »Karanteno« kot ukrep za zajezitev širjenja nalezljivih bolezni poznali že v antiki, četudi so verjeli, da se bolezen širi iz miazme, smrdljivega plina, ki prihaja iz zemlje. Že Pitagora je dajal štirici poseben pomen, obstajajo pa še druge razlage zakaj 40 dni. 40 dni so trajale biblijske poplave, prav toliko časa je Mojzes preživel na gori Sinaj, Jezus je 40 dni potoval po puščavi, 40 dni je trajalo romanje Mohameda, prav toliko časa pa traja tudi velikonočni post.
Gobavost
Že v Svetem pismu je govora o »kugah« in »smrtonosni kugi«. V Stari in Novi zavezi omenjajo gobavce. V srednjem veku so uvedene kolonije za gobavce, ki jih je vodila katoliška cerkev in so se tako razširile po vsem svetu. Ta huda nalezljiva bolezen je povzročila trajne poškodbe in iznakaženost. Tisti, ki so zboleli za to boleznijo, so morali živeti ločeno od drugih ljudi in jih tudi opozarjati na svoje stanje z zvončkanjem, kar je prikazano tudi v filmih. V Judeji so predpisi prepovedovali, da bi se kdor koli približal gobavcu na manj kot 4 komolce oziroma okoli 2 metra. Ni znano, da bi takrat obstajalo v Evropi kako zdravilo proti gobavosti. (Ta čas in v stoletjih do odkritja antibiotikov za zdravljenje tuberkuloze kot tudi lepre, so v Indiji uporabljali za zdravljenje gobavosti olje Chalmugra).
Iz zapisov apostolov pa vemo, da je Jezus ravnal drugače! Gobavcev ni odganjal stran, ampak se jih je bil pripravljen dotakniti – in jih je celo ozdravil. Poznano je vse o Lazarju in nastanku Lazaretov. Lazar (brat) je prebival skupaj s sestrama Marijo in Marto v Betaniji blizu Jeruzalema. Pri njih se je Jezus rad ustavil in užival njihovo gostoljubje. Zgodilo pa se je, da je Lazar zbolel in kmalu nato tudi umrl. Potem ko je bil že štiri dni mrtev, ga je Jezus obudil. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni imenovali po njem – lazareti. Legenda pravi, da so Lazarja, Marto, Marijo in še tri druge kristjane pregnali do Sredozemskega morja. Vkrcali so jih na razpadajočo ladjo in jih brez mornarjev ter potrebnih stvari za jadranje (brez jader in vesel) porinili v morje, da bi se potopili. Toda po Božjem čudežu so se izkrcali v francoskem pristanišču Marseille in vso obalo seznanili z Jezusovim naukom. Sv. Lazar je bil prvi škof v Marseillu.
Kuga
Kuga, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis, je prvenstveno razširjena med glodavci, vendar se lahko z njo okužimo tudi ljudje. Navadno jo prenašajo bolhe, usoden pa je lahko tudi stik z bolnikom in vdihavanje njegove okužene sape. Poznamo tri vrste kuge: septikemično, ki prizadene kri, pljučno in najpogostejšo bubonsko kugo, za katero so značilne boleče in otekle bezgavke, ki se lahko tudi zagnojijo. Prvi bolezenski znaki se pokažejo hitro že dva do sedem dni po okužbi, bolezen pa se kar v tridesetih do šestdesetih odstotkih primerov konča s smrtjo. Jasno, če je ne zdravimo.
Kuga, se je v Evropi prvič pojavila kot epidemija leta 1347. Žarišče bolezni je bilo tedaj v Aziji, od koder se je po trgovskih poteh razširila do Evrope. Njena smrtna kosa je kosila vse do leta 1352 in je terjala med 20 in 40 milijoni življenj. Po vsem svetu pa naj bi bilo od 75 do 200milijonov mrtvih.Kuga je v naslednjih stoletjih še večkrat izbruhnila, a najhuje je bilo vendarle v 14. stoletju, ko je dobila ime črna smrt.
Kuga v naših krajih
Valvazor poroča, da je leta 1506 v Ljubljani divjala tako strupena kuga, da je v mestu skoraj vse podavila, v predmestjih in bližnjih vaseh pa pobrala in ugonobila nad 17.000 ljudi. Leta 1579 so zaradi kuge sodne in uradne posle iz Ljubljane prenesli v Kranj. Dvajset let pozneje pa je – kot pravi Valvazor – kuga v Ljubljani razsajala precej močno, ter pobrala 350 oseb, zato so tudi sodne in uradne posle, prav tako tudi redno pošto prestavili v mesto Kamnik.
Preprečevanje epidemij
Zanimivo je slediti sprejemanju pravil v boju proti epidemijam, ki so nastajala skozi stoletja.Leta 1416 v Dubrovniku izdajo sanitarna pravila za preprečevanje epidemij, ki jih nadzira zdravstveni uradnik. 1486 je v Benetkah ustanovljen Magistrato della Sanita, ki je nadziral in kontroliral delovanje karantene, ki je bila na otočku Santa Marija di Nazaret.Vsa pomorska mesta, ki so trgovala s svetom, so imela v 17 in 18 stoletju svoje karantene! Avstrija pa je v 16 in 17 stoletju osnovala mejni zdravstveni kordon za preprečevanje epidemij na meji proti tedanjim turškim pokrajinam. 1852 je prva mednarodna konferenca v Parizu, ki poenoti program karanten. 1881 je potekala Washingtonska konferenca in takrat je uradna otvoritev urada za informacije o epidemijah. 1926 leta Pariška konferenca sprejme konvencijo o kontroli kopenskega in pomorskega prometa, 1934 v Haagu pa o letalskem prometu.Danes spremlja epidemiološka dogajanja po svetu in daje smernice Svetovna zdravstvena organizacija (EHO)
Kaj pa druge epidemije?
Daleč najbolj uničujoča pandemija v človeški zgodovini je bila španska gripa (novice o epidemiji so se širile predvsem iz Španije, ki takrat ni bila v vojni in so dobro delovali informacijski sistemi, zato se je prijelo ime Španska), s katero se je med letoma 1917 in 1919 okužilo 500 milijonov ljudi oziroma tretjina svetovne populacije. V Evropi je umrlo med 20 do 40 milijonov ljudi. Okužbo je bilo praktično nemogoče ustaviti, tudi zato, ker je istočasno divjala I. svetovna vojna. Druga pandemija gripe v 20. stoletju je bila pandemija azijske gripe med letoma 1957 in 1958, tretja in najbolj blaga pandemija gripe v 20. stoletju pa je udarila leta 1968 in se je imenovala influenca A (H3N2).
Kolera
Bile pa so še druge epidemije. Leta 1830 je Evropo dosegla kolera, ki so ji rekli kar »aziatska bolezen«, saj je prišla iz Azije. V Združene države Amerike so jo leta 1832 prinesli emigranti iz Evrope. Prav po zaslugi večjega števila izbruhov kolere je ameriški kongres leta 1878 sprejel karantensko zakonodajo tudi na zvezni ravni. Epidemija kolere je bila prva epidemija, ki se je zelo hitro širila po zaslugi tehnoloških sprememb v transportu, še zlasti zaradi skrajšanega potovalnega časa po izumu parnikov in železnic.
V tem času so se sicer že našli tudi nasprotniki omejevalnih ukrepov, ki so se pritoževali, da sanitarni kordoni in nadzori na mejnih prehodih ovirajo prost pretok potnikov. Kot argument proti karanteni so navajali še, da zbuja lažen občutek varnosti.
Najbolj znan karantenski otoček v ZDA je bil seveda newyorški Ellis Island, kamor so se dan za dnem zgrinjali novi emigranti predvsem iz Evrope. Skupina judovskih emigrantov iz Rusije, za katere je zgodovinar medicine Howard Markel izjavil, »da še nikoli ni videl bolj zanemarjene skupine ljudi«, je leta 1892 v Veliko jabolko prinesla epidemijo tifusa. Vzrok zanjo so bile predvsem ogromne telesne uši, ki so se zaredile v podpalubju. Verjetno najbolj znan primer epidemije v ameriški zgodovini je zgodba o Mary Mallon, ki je znana preprosto po vzdevku »tifoid Mary«. Kot nosilka tifusne vročine brez simptomov je v začetku 20. stoletja z boleznijo okužila številna gospodinjstva, v katerih je delala kot kuharica.
Črne koze
V naših krajih smo se s popolno izolacijo zadnjič srečali leta 1972, ko je Jugoslavijo zajela epidemija črnih koz, ki jih poznamo tudi pod imenom variola. Šlo je za zadnji izbruh te grozljive bolezni v Evropi, zanjo pa je bila usodna okužena piščalka, ki jo je kosovski romar Ibrahim Hoti prinesel z romanja v Meko. V Jugoslaviji so razglasili vojno stanje in uvedli karanteno, poleg tega pa so se jugoslovanske oblasti odločile tudi za ponovno množično cepljenje prebivalstva, pri čemer jim je na pomoč priskočila Svetovna zdravstvena organizacija ter vojska. Cepili so kar 18 od 22 milijonov državljanov Jugoslavije. Po dveh mesecih je bilo epidemije konec, zbolelo je 175 ljudi, umrlo pa jih je 40, kar v luči aktualnih dogodkov deluje kot zelo majhna številka.
Virus je staro ime, ki prihaja iz grške besede viroi, kar pomeni strup. Danes vemo, da je virus tudi strup, ki uničuje telo a tudi duha, če se ne sprijaznimo, da se moramo z njim boriti odločno, odgovorno in to vsak posameznik a tudi celotna družba skupaj s stroko, znanostjo in politiko na lokalni in svetovni ravni.