Pri zagotavljanju doseganja želenih vrednosti glukoze v krvi (ureditvi sladkorne bolezni) imamo na voljo različna zdravila, ki jih uvedemo vzporedno s priporočili zdravega življenjskega sloga (strokovno imenovanimi nefarmakološki ukrepi).
Izbira zdravil je individualna, o izbiri zdravila se zdravnik odloči glede na klinične značilnosti posameznika in glede na pridružene bolezni. Še posebej smo pozorni na določene pridružene bolezni, kot so: kronična ledvična bolezen, srčno popuščanje in aterosklerotična srčno-žilna bolezen ali pa skupek več dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni in starost. V teh primerih se običajno zdravnik odloči za uvedbo antidiabetičnega zdravila z zaščitnim delovanjem na srčno-žilni sistem in ledvice, kamor uvrščamo dve skupini zdravil, in sicer zaviralce SGLT-2 (na voljo v obliki tablet) ali agoniste receptorjev GLP-1 (na voljo v obliki tablet ali injekcij).
Urejenost sladkorne bolezni pri večini oseb s sladkorno boleznijo tipa 2 ocenjujemo z določitvijo glikiranega hemoglobina (HbA1c) v krvi, ki poda oceno o povprečni vrednosti glukoze v krvi v zadnjih treh mesecih. Za večino oseb je ciljna vrednost HbA1c pod 7,0%; pri mlajših osebah je ciljna vrednost HbA1c nižja, in sicer znaša 6,5% ali manj. Višje vrednosti HbA1c (tudi 8% ali več) dopuščamo pri starejših osebah s pridruženimi kroničnimi boleznimi oziroma kroničnimi zapleti ali krajšo pričakovano življenjsko dobo.
Pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2, ki uporabljajo senzorski sistem za spremljanje glukoze v podkožju, pa lahko urejenost sladkorne bolezni ocenjujemo tudi s pregledom parametrov senzorskega sistema. Eden izmed parametrov je delež časa, ko je raven glukoze v ciljnem območju, ki naj bo pri dobro urejeni sladkorni bolezni vsaj 70 % dneva (torej vsaj 16,8 ur dnevno) in pomeni vrednosti glukoze v podkožju med 3,9 in 10 mmol/l.