Srce, žile in kri zagotavljajo, da ima vsaka izmed 30 trilijonov (tisočev milijard) celic v človeškem telesu v vsakem trenutku na razpolago dovolj kisika in hranil ter da lahko sproti oddaja ogljikov dioksid in druge odpadne snovi. Razen redkih izjem, celice od najbližje kapilare niso oddaljene več kot 50 mm (tisočink milimetra). Zaradi silne razvejanosti skupna dolžina žil v človeškem telesu dosega neverjetnih 100.000 km.
Velika večina žil je zelo drobnih. Gre za t.i. mikrocirkulacijo, v kateri se dogaja izmenjava raztopljenih plinov, hranil in odpadnih snovi. Zdravo telo je ob poškodbi tkiva sposobno brez večjih težav obnoviti poškodovano mikrocirkulacijo. Žal to ne velja za večje prevodne žile, med katere prištevamo arterije, ki vodijo kri iz srca proti tkivom, in vene, ki vodijo kri nazaj proti srcu.
Kadar resno zbolijo ali se poškodujejo večje žile, telo ne zna samo popraviti škode. Ko govorimo o boleznih arterij, največkrat pomislimo na mašenje žil zaradi aterosklerotičnih oblog in posledičnih krvnih strdkov. Takoj na drugem mestu pa so arterijske anevrizme, žilne izbokline, ki grozijo z raztrganjem in notranjo krvavitvijo.
Anevrizme trebušne aorte
Anevrizme najpogosteje prizadenejo trebušno aorto, nekoliko redkeje pa prsno aorto. To ni čudno, če vemo, da aorta deluje kot blažilec srčnega utripa in neprestano niha v ritmu srca: ob srčnem iztisu se nekoliko razširi, med polnjenjem srčnih prekatov pa se skrči in s tem pomaga k bolj enakomernemu pretoku krvi po telesu.
Aorta sprejme vsako leto več kot 30 milijonov srčnih iztisov po približno 1 deciliter, torej se po njej pretoči letno vsaj 3 milijone litrov krvi. Stena aorte vsebuje elastična vlakna, ki z leti slabijo, zato aorta postaja čedalje bolj toga. Pri nekaterih ljudeh aortna stena popusti in se pretirano razširi.
Podobno velja za druge arterije, v katerih je tok krvi prav tako pulzirajoč v ritmu srčnega utripa. Kadar premer arterije preseže največji normalni premer za vsaj 50 %, govorimo o anevrizmi. Pogostost arterijskih anevrizem narašča s starostjo, pri mlajših ljudeh z arterijskimi anevrizmami pa gre pogosto za genetsko povzročeno slabost žilne stene. Nastanek anevrizem pospešujeta kajenje in visok krvni tlak.
V trebušni aorti, ki normalno dosega premer do 2 cm, se anevrizme pričnejo pri premeru 3 cm. Ocenjujejo, da ima malo več kot 1 % moških med 45. in 54. letom starosti anevrizmo trebušne aorte, po 75. letu pa več kot 10 % moških. Pri ženskah je anevrizma trebušne aorte 4-5-krat redkejša kot pri moških. Priporočajo, da moški ob dopolnjenem 65. letu starosti opravijo presejalni ultrazvočni pregled trebušne aorte, presejalni ultrazvočni pregledi ženske pa so smiselni le, če imajo v sorodstvu bolnika z anevrizmo trebušne aorte.
Večina anevrizem trebušne aorte ne predstavlja resne nevarnosti za raztrganje vse do premera, ki doseže ali preseže 5,5 cm. Priporočila Evropskega združenja za žilno kirurgijo svetujejo redno ultrazvočno spremljanje anevrizem trebušne aorte s premerom 3- 3,9 cm vsaka 3 leta, pri premeru 4-4,9 cm vsako leto in pri premeru 5 cm ali več vsakih 3-6 mesecev.
Kako spremljamo in živimo z anevrizmo trebušne aorte?
V praksi je najbolje združiti ultrazvočni pregled aorte z letnim kliničnim pregledom, pri katerem zdravnik poleg velikosti anevrizme ocenjuje, kako so urejeni dejavniki, ki pospešujejo rast anevrizem.
Pomembno je, da je krvni tlak uravnan v normalno območje, da bolniki ne kadijo, da imajo uravnane krvne lipide, in da ne izvajajo dejavnosti, ki skokovito povečuje krvni tlak, kot je npr. dvigovanje težjih bremen, potiskanje obteženih samokolnic in podobno.
Po drugi strani so dinamične telesne dejavnosti, zlasti hoja, dobrodošle in koristne. Pri premeru aorte, ki preseže 4,5 cm, se praviloma odločamo za dodatno slikovno diagnostiko z računalniško tomografijo ali magnetno resonanco, saj je nevarnost raztrganja večja pri asimetrično oblikovanih kot pri simetrično oblikovanih (vretenastih) anevrizmah.
Na nevarnost raztrganja anevrizme vpliva tudi hitrost naraščanja premera, razmerje med premerom anevrizme in velikostjo telesa, pa tudi kakovost vezivnega tkiva, ki je zmanjšana pri nekaterih prirojenih boleznih, med katerimi je najpogostejši Marfanov sindrom.
Odločitev za revaskularizacijsko zdravljenje anevrizem trebušne aorte sprejema konzilij strokovnjakov, med katerimi so praviloma žilni ali srčno-žilni kirurg, intervencijski radiolog ter specialist kardiologije in vaskularne medicine.
Kako se anevrizma trebušne aorte zdravi?
Klasično zdravljenje anevrizme trebušne aorte je kirurško, z odpiranjem trebuha in všitjem žilne proteze. Kadar anatomske razmere dopuščajo, se čedalje pogosteje odločamo za katetrsko vstavitev pokritih znotrajžilnih opornic, ki jih intervencijski radiolog »zasidra« nad in pod anevrizmo, s čemer jo izključi iz obtoka. Znotrajžilno zdravljenje anevrizem trebušne aorte zahteva krajše bivanje v bolnišnici in povzroča manj takojšnjih zapletov, zahteva pa pogostejše spremljanje po posegu, saj lahko pride do različnih oblik puščanja krvi v anevrizmino vrečo.
Anevrizme medeničnih arterij so pogosto pridružene anevrizmam trebušne aorte in jih navadno obravnavamo skupaj. Izolirana anevrizma medeničnih arterij praviloma zahteva znotrajžilno ali kirurško zdravljenje, ko njen premer doseže 3,5 cm.
Anevrizme prsne aorte – kaj je in kako jo odkrivamo
Anevrizme prsne aorte so redkejše od anevrizem trebušne aorte. Najdemo jih pri 3 – 4 % prebivalcev, ki so starejši od 65 let. Za razliko od anevrizem trebušne aorte, pri katerih so najpomembnejši dejavniki tveganja starost, moški spol in kajenje, je kar 20 % anevrizem prsne aorte posledica genskih dejavnikov.
Dedno pogojene anevrizme prsne aorte se lahko pojavljajo že pri mladih osebah v sklopu sindromov, ki so vidni navzven (kot so Marfanov sindrom, sindrom Ehlers Danlos, Turnerjev sindrom ali zelo redki sindrom Loeys Dietz), lahko so pridružene policistični bolezni ledvic in jeter, dvolistni aortni zaklopki, ali pa so posledica mutacij genov, ki se navzven sploh ne pokažejo.
Ko odkrijemo anevrizmo prsne aorte, je smiselno preveriti tudi stanje trebušne aorte in zlasti pri mlajših bolnikih pregledati bolnikove sorodnike v prvem kolenu.
Osnovni preiskavi sta slikanje aorte z računalniško tomografijo ali magnetno resonanco, za ocenjevanje delovanja aortne zaklopke pa je nepogrešljiva ultrazvočna preiskava srca. Podobno kot pri anevrizmah trebušne aorte, se za kirurško ali znotrajžilno zdravljenje odločamo, ko premer anevrizme doseže 5,5 cm, pri genetskih sindromih že pri manjšem premeru.
Za anevrizme prvega, vzpenjajočega se dela aorte in aortnega loka je uveljavljeno kirurško zdravljenje z zamenjavo obolelega dela žile z aortno protezo, našitjem velikih žil in popravljanjem ali zamenjavo aortne zaklopke. Anevrizme prsne aorte za aortnim lokom lahko ob ustreznih anatomskih okoliščinah zdravimo s postavitvijo pokritih žilnih opornic.
Anevrizme arterij trebušnih organov – kaj so in kako jih odkrijejo
Anevrizme arterij trebušnih organov so redke, pojavljajo se pri manj kot 0,2 % prebivalstva. Praviloma jih odkrijemo ob slikovnih preiskavah trebuha zaradi drugih bolezni.
Načeloma velja, da je zaradi nevarnosti raztrganja iz obtoka potrebno izključiti anevrizme, katerih premer presega 2 cm, in tiste, ki naraščajo hitreje kot 0,5 cm/leto, se pojavljajo pri ženskah v rodni dobi, (ker se med nosečnostjo anevrizme lahko hitro povečajo), ali pri bolnikih, ki jim transplantirajo jetra, (ker imajo bolniki s cirozo jeter pogosto pridružene anevrizme jetrne ali vranične arterije, ki se lahko raztrgajo).
Nekatere anevrizme arterij trebušnih organov je mogoče izključiti iz arterijskega obtoka s postavitvijo pokritih žilnih opornic; če imajo ozek vrat, jih je mogoče napolniti s kovinskimi spiralami, ki povzročijo strjevanje krvi in izključitev anevrizme iz krvnega obtoka. Kadar gre za anevrizme drobnih arterij, ki jih lahko brez večje škode zapremo, lahko z žilnim zapiralom zapremo vtok in iztok iz anevrizme. Odprti kirurški pristop za zdravljenje anevrizem trebušnih organov dandanes uporabljajo najredkeje.
Arterije spodnjih okončin
Na arterijah spodnjih okončin so najpogostejše anevrizme podkolenske arterije, ki jih najdemo pri približno 0,5 -1 % oseb.
Pomembno je vedeti, da ima 10-20 % bolnikov z anevrizmo podkolenske arterije pridruženo anevrizmo trebušne aorte, pri obojestranski anevrizmi podkolenske arterije pa se ta odstotek poveča na kar 50 %.
Poglavitni zaplet anevrizme podkolenske arterije ni raztrganje, temveč luščenje robnih krvnih strdkov, ki mašijo golenske arterije. Anevrizma se lahko nenadoma v celoti zapre s krvnim strdkom in povzroči akutno motnjo prekrvitve noge. Anevrizme podkolenske arterije, ki v premeru presežejo 2 cm, praviloma zdravimo kirurško ali zotrajžilno, že pri manjših premerih anevrizme pa bolnikom, ki nimajo zadržkov, predpisujemo zdravila proti strjevanju krvi in jim odsvetujemo čepenje, ki pretisne podkolensko arterijo lahko povzroči nenadno zaporo.
Anevrizme možganskih arterij
Anevrizme možganskih arterij s slikovnimi preiskavami odkrijemo pri približno 3 % prebivalstva, nekoliko pogosteje pri ženskah kot pri moških, do razpoka z znotrajlobanjsko krvavitvijo pa pride le pri približno 1 osebi na 10.000 prebivalcev.
Večina znotrajlobanjskih anevrizem se pojavlja na arterijah, ki tvorijo krog na možganski bazi. Znotrajlobanjske arterijske anevrizme se lahko pojavljajo v sklopu genetskih sindromov ali genskih mutacij brez zunanjih znakov.
Načeloma velja, da se znotrajlobanjske anevrizme, ki so manjše od 1 cm, redko raztrgajo. Anevrizme v zadnjem delu lobanje se raje raztrgajo kot tiste v sprednjem delu lobanje. Strokovnjaki na podlagi dokaj omejenih podatkov načeloma ne priporočajo kirurškega ali znotrajžilnega zdravljenja anevrizem, ki ne povzročajo kliničnih težav in so manjše od 0,7 – 1 cm.
Pri anevrizmah možganskih arterij, ki so večje od 1 cm, je intervencijsko zdravljenje z namenom preprečevanja raztrganja upravičeno. Vsem bolnikom z znanimi anevrizmami možganskih arterij odsvetujemo kajenje, pretirano pitje alkohola, dvigovanje bremen in napenjanje, priporočamo pa dobro uravnavanje krvnega tlaka in seveda spremljanje anevrizem z računalniško tomografijo ali magnetno resonanco.
Zapisal: prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.
