Piše: Nataša Jan
Dr. Maja Simoneti je krajinska arhitektka in urbanistka zaposlena na Inštitutu za politike prostora – IPoP v Ljubljani kot raziskovalka in vodja projektov. IPoP je nevladna, svetovalna in raziskovalna organizacija s področja trajnostnega urejanja prostora. Osredotoča se na participativne procese, urbano prenovo, urejanje javnih zelenih površin, prostorsko pismenost in nove prostorske prakse. Z Društvom za zdravje srca in ožilja Slovenije je inštitut že sodeloval, na strokovnem srečanju, ki ga je društvo pripravilo januarja letos, na temo telesne dejavnosti otrok in mladostnikov v Sloveniji: “Pot do redno telesno dejavnih otrok in mladostnikov”.
Maja Simoneti krajinska arhitektka. Ljubljana, Slovenija 27.oktobra 2015.
Na januarskem srečanju smo ugotavljali, da se premalo otrok redno in dovolj giblje. Za telesno dejavnost, rekreativno ali športno, pa je potrebno imeti poleg volje in časa, tudi prostorske pogoje, katerih predvsem v mestih primanjkuje. Kaj vi ugotavljate?
Prostorski pogoji za telesno dejavnost otrok v slovenskih naseljih niso nujno zares slabi in težko bi rekli, da so ključen razlog za telesno nedejavnost otrok. Ob večini vrtcev in šol so pri nas urejena igrišča in odprte površine za rekreacijo, prav tako pa ima tudi večina naselij urejena javna otroška igrišča. So pa res številna otroška igrišča potrebna prenove in predvsem slovenska naselja potrebujejo tudi nove ureditve za dejavno preživljanje časa na prostem, ki bodo sledile konceptoma dostopnosti in univerzalne uporabnosti. Praksa namreč dokazuje, da prenove in nove ureditve pomembno povečajo privlačnost prostora za aktivno in redno rabo prostora.
Bolj kot prostorski pogoji bi nas moralo skrbeti, da se je v nekem obdobju število otrok, še posebej deklic, ki se igrajo in so redno dejavni v odprtem prostoru, zelo znižalo. Razlog za to so raziskovalci našli v spremembah v načinu življenja in v razvoju pretirane skrbi za varnost otrok. Razumeti moramo, da otroci niso zares svobodni pri izbiri svojih dejavnosti. Njihova dejavnost na prostem je v največji meri odvisna od staršev, od njihovih interesov, časa in tudi od ocene o varnosti okolja. Izkaže se, da starši otrokom, deloma tudi zaradi skrbi za njihovo varnost, prepovedujejo samostojno rabo odprtega prostora in da tudi njihov prosti čas vse bolj usmerjajo v različne organizirane dejavnosti. To oboje pa vpliva na zmanjšano telesno dejavnost otrok.
O pomenu varnosti otrok pri odločanju staršev o dejavni rabi prostora pričajo tudi naše izkušnje iz programa za spodbujanja aktivne poti otrok v šolo. Ugotovili smo, da starši, otroci in šole zelo dobro in hitro razumejo številne prednosti aktivne poti v šolo peš ali s kolesom, da pa je na poti k uresničevanju programa ključen prav pomislek o zagotavljanju varnosti. V razvoju programa smo zato posebej poudarili zagotavljanje varnosti. Aktivno pot v šolo smo zato organizirali s spremstvom odraslih, posvetili pa smo se tudi pomenu načrtovanja varnih poti v šolo v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi.
Pri urejanju prostora za potrebe otrok je treba dobro poskrbeti za psihološke in fizične vidike varnosti, ni pa dobro pretiravati. Tuji zgledi pa namigujejo, da podobno kot pri spremljanju otrok na poti v šolo, lahko tudi pri igri in dejavnostih otrok na prostem, starše nadomestimo z organiziranim spremstvom odraslih in tako učinkovito pritegnemo na prosto večje število otrok.
Kaj predlagate za izboljšanje stanja na področju gibanja otrok, predvsem s stališča zagotavljanja primernih, varnih površin namenjenih za rekreacijo?
Zavzemamo se za aktivno pot v šolo. Program razumemo kot prispevek k vsakodnevni fizični dejavnosti, k psihofizičnemu zdravju in k razvoju zdravega življenjskega sloga. Hkrati predlagamo, da ministrstvo za zdravje konkretno podpre razvoj organizirane rabe javnih odprtih in zelenih površin za otroke ter da v sodelovanju z ministrstvom za prostor spodbudi občine, da pripravijo oceno stanja in oblikujejo akcijske programe s katerimi bodo zagnale proces celovitega urejanja javnega prostora za potrebe dejavnosti otrok in mladih na prostem.
Kako bi po vaših izkušnjah lahko izboljšali razmere za več brezplačnih možnosti rekreacije, gibanja?
Poleg aktivne poti v šolo bi lahko bolje izkoristili institucionalna igrišča in ureditve. Res je škoda, da so igrišča in prostori ob osnovnih šolah po koncu pouka, med vikendi in poleti neizkoriščena. Te ureditve, bi bile mnogo smotrneje izkoriščene, če bi jih lahko otroci uporabljali tudi kadar ni pouka. Nekatere šole to že omogočajo in s pomočjo vrtljivih vrat in podobnih rešitev kar dobro obvladujejo potencialne probleme z vandalizmom, ki se jih sicer šole in občine v zvezi s tem najbolj bojijo. Podobno bi seveda lahko razmišljali tudi o povečanju dostopnosti šolskih telovadnic za javno rabo. Seveda odpiranje šolskega prostora za javno rabo predstavlja dodatne stroške vzdrževanja, investiranja in nadzora, vendar bi jih znale javnozdravstvene koristi še posebej za socialno šibkejše skupine upravičiti.
Ljudje v svojem bivalnem okolju, večkrat opazijo ovire za varno in aktivno rekreacijo, tudi če gre le za hojo, kolesarjenje, vožnjo z rolko, skirojem pa ne vedo na koga se lahko obrnejo, komu sporočijo svoje potrebe in ideje za izboljšanje stanja, kot so npr. ureditev novih poti in podobno?
Res tudi mi zaznavamo, da se ljudje ne znajdejo vedno, ko naletijo na tovrstne težave. A vendar ima večina slovenski občin urejene neke vrste možnosti za podajanje pobud in pripomb meščanov in si tudi prizadeva urediti kritične razmere v prostoru. Vsem, ki se obrnejo na nas s podobnimi vprašanji zato priporočimo, da pregledajo internetne strani ali drugače najdejo pravi naslov za podajanje pobud. Prebivalci, ki niso vešči uporabe interneta, lahko na občino telefonirajo, ali pa se oglasijo tam v času uradnih ur. Včasih zna biti dovolj že posvet z zaposlenimi na vhodu v občinsko stavbo. Vsekakor mi zaznavamo pripravljenost občin za upoštevanje pobud in za vključevanje prebivalcev v odločanje o urejanju prostora, čeprav pogosto primanjkuje znanja in veščin za uspešno vključevanje.
Veliko aktivnosti vašega inštituta je usmerjenih v spodbujanje otrokom in družinam prijaznejših urbanih politik in prostorskih načrtov. Kaj ugotavljate? Bi kaj lahko izboljšali?
Na inštitutu se veliko ukvarjamo z vključevanjem prebivalcev v urejanje prostora in s spremembami navad. Ob tem se posvečamo tudi različnim oblikam izobraževanja in tu je delo z otroci neizogibno, naše izkušnje pa so res dobre. Izkaže se, da otroci hitro in dobro zaznavajo probleme, razumejo povezave med področji in se brez težav vživljajo v različne vloge. Podobno kot drugod tudi pri nas na področju trajnostne mobilnosti npr. vidimo, da lahko preko otrok zelo učinkovito nagovorimo tudi odrasle. Šolsko okolje je prav zaradi povezave različnih skupin vključenih otrok in odraslih idealno za uveljavljanje novih konceptov in praks. Seveda pa otroci zelo hitro zaznajo, če odrasli ne ravnamo v skladu s tem kar govorimo in zato je morda naše glavno opozorilo, da je treba otroke jemati zelo resno in jih v projekte in programe vključevati res odgovorno.
Obstajajo razlike med mesti in manjšimi zaselki, vasmi, glede urejenosti površin namenjenih za rekreacijo in za varen aktiven »transport« do šole, službe, trgovin,… npr. hojo, kolesarjenje? Kaj ugotavljate?
Predvsem to, da so si v osnovi potrebe prebivalcev v vseh vrstah naselij podobne ter da hkrati rešitev ne moremo kar posploševati. V vseh naseljih prebivalci pričakujejo, da bo javni prostor urejen in varen ter da bo spodbujal aktivno rabo in druženje. Vedno znova ugotavljamo, da je treba rešitve prilagajati značilnostim lokalnega okolja. Tako na primer se dobro zavedamo, da je spodbujanje hoje po vsakdanjih opravkih, kot je na primer tudi pot v šolo, v manjših naseljih in v podeželskem okolju bistveno manj aktualno kot v mestih, bolj pa pride v poštev kolesarjenje, kjer pa so izzivi varnosti večji.
Kateri projekti vašega inštituta skrbijo za ureditev tega?
Ugotovitve izvirajo iz našega raziskovalnega dela in sodelovanja v različnih projektih, v katerih pri spodbujanju trajnostne mobilnosti, hoje, urejanja zelenih površin in podobno sodelujemo tudi z mnogimi partnerskimi organizacijami. Poleg že omenjenih bi morda izpostavili Urbane sprehodi Jane’s Walk, Trajnostna mobilnost v šoli ali Celostna prometna strategija za občino Tržič, ter projekte, prek katerih spodbujamo trajnostni urbani razvoj tudi v Evropskih okvirih. Med temi izstopa naša vloga nacionalne točke v programu URBACT in sodelovanje z Ministrstvom za okolje in prostor pri podpori urbani politiki na ravni države. Pogosto pri različnih projektih sodelujemo z občinami, z nevladnimi organizacijami na področju urejanja prostora pa sodelujemo zlasti v okviru Mreže za prostor, ki jo tudi koordiniramo.
V vaših projektih Bicivlak in Pešbus sodelujejo prostovoljci. Na kakšen način ste jih vključili in pridobili k sodelovanju?
Pri izvajanju programa »Zdrav šolar« smo računali predvsem na sodelovanje staršev, kar se je pri aktivnosti Bicivlak izkazalo za upravičeno. Pri spremljani hoji v šolo v okviru Pešbusa pa smo se povezali tudi s Šolo zdravja, ki združuje starejše pri redni jutranji telovadbi. Kot se je izkazalo, je bilo takšno sodelovanje dobrodošlo tudi zaradi medgeneracijskega povezovanja, saj se je med otroci in starejšimi razvil marsikak zanimiv pogovor. Praksa pa kaže, da se v vsakem okolju razvijejo specifične oblike sodelovanja. V Novem mestu sta se šola in občina pri izvajanju Pešbusa povezali tudi z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela. Predvidevamo, da se bo z nadaljnjim razvojem programa »Aktivno v šolo« na vsaki šoli razvila specifična oblika organizirane hoje in kolesarjenja v šolo in bodo prostovoljci imeli pri izvedbi različne vloge.
Preventivni program Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije na področju prehrane in telesne dejavnosti v letih 2017-2019 sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.
