Športno srce

Piše: prim. Borut Kolšek, dr. med.

V človekovih očeh ima srce zaradi svoje usodnosti posebno vlogo. Grški filozof Aristotel ga je tri stoletja pr. n. š. razumel kot sedež duše, čustev in miselne moči. Za središče vitalnosti telesa. Skoraj 2000 let kasneje je raziskovalec krvnega obtoka Wiliam Harvey pripisal srcu kozmološki pomen zaradi središčne lege v telesu ter ga imel za kralja in sonce telesa. V bistvu je srce majhen, izjemno preprost, a nenavadno trpežen in močan organ.

Nepredstavljivo je, kaj zmore in kako rešuje probleme, v katere ga postavlja človek s sodobnim življenjskim slogom, ki mu prinaša pretežno škodljive vplive in epidemijo srčnih bolezni.

V osveščenem delu prebivalstva kot odgovor narašča potreba po telesni dejavnosti, prihaja pa do značilnega pretiravanja modernega človeka, ki je postal tekmovalen čez vse meje. Del današnjih rekreativnih športnikov trenira več, kot sem sam v času ukvarjanja z vrhunskim športom. Nemalokrat v skupini zagrizenih rekreativnih športnikov zasledimo spremembe na srcu, ki smo jih nekoč zaznavali le pri profesionalnih športnikih.

Spoznanje, da se srce spreminja s telesnim delom, je staro več sto let. R. Bergmann je leta 1884 v svoji raziskavi opazil, da imajo divje živali večje srce v primerjavi s podobno težkimi in starimi udomačenimi živalmi iste vrste. Sprva je povečanje srca pri telesno dejavnih ljudeh vzbujalo skrb. Kardiologi so menili, da takim spremembam sledi neizbežna smrt. Šele po prelomu stoletja je S. Henschen pri opazovanju tekačev na smučeh prišel do spoznanja, da gre za koristne, nenevarne spremembe, kar je bilo kasneje izdatno dokazano.

Telesno dejavnost delimo na dinamično in statično. Pri prvi se spreminja dolžina mišice ob minimalno spremenjeni napetosti v mišici in jo imenujemo tudi izotonična mišična aktivnost. Klasičen primer za tako mišično dejavnost je tek (z izjemo ultramaratona). Pri statični telesni dejavnosti se dolžina mišic ne spreminja, napetost pa močno narašča. Primer take telesne dejavnosti, ki jo imenujemo tudi izometrična mišična aktivnost, je dvigovanje uteži. Zavedati se moramo, da je tudi pri teku v manjši meri prisotna izometrična mišična aktivnost (vzdrževanje pokončnega položaja telesa). Zato večine športov ne bi mogli tako preprosto razvrstiti, ker gre praviloma za mešane oblike telesne dejavnosti, pri čemer je razmerje med obema vrstama mišične aktivnosti od športa do športa različno.

Strukturne in funkcijske spremembe srca

Do kakšnih strukturnih in funkcijskih sprememb na srcu pri telesni dejavnosti bo prišlo, je zato odvisno od vrste, intenzivnosti, trajanja, pogostosti treninga in količine mišične mase, ki je vpletena.

Pri dolgotrajnem vztrajnostnem (izotoničnem, dinamičnem) treningu, zaradi povečane porabe kisika nastopijo spremembe, ki vodijo v boljšo zmogljivost srčnožilnega sistema. V praksi to izrazimo kot maksimalno aerobno zmogljivost (VO_2max), ki pomeni največjo količino kisika, ki jo telo lahko uporabi pri mišičnem delu na časovno enoto. Pri vrhunskih vzdržljivostnih športnikih (tekači na dolge proge, tekači na smučeh) doseže VO_2max 80 ml/kg/min, normalno pa znaša od 35 do 40 ml/kg/min. Treniran organizem namreč bolje odvzame kisik iz krvi. Tok krvi se preusmeri v najbolj obremenjene mišične skupine, zato je v mišicah na razpolago več kisika in od njega odvisne razgradnje sladkorja, potrebnega za mišično delo.

Francoski znanstvenik in filozof R. Descartes je prvi opisal srce kot črpalko oziroma »stroj z notranjim izgorevanjem«, kjer se kemična energija spreminja v mehansko.

Športnikovo srce je varčno, zmogljivo in zelo učinkovito. Prostornina levega prekata je povečanja, kar omogoča večjo količino iztisnjene krvi ob vsakem utripu. V mirovanju je število utripov nizko. Lahko slišimo šume in dodatne srčne tone. V elektrokardiogramu beležimo nepričakovane spremembe, rentgensko slikanje prsnega koša pokaže veliko srce. Soočeni smo s »sindromom športnega srce«. Da ne gre za bolezen, priča velika telesna zmogljivost (aerobna zmogljivost), ki jo zmore le zdravo srce.

Temeljna sprememba pri športnem srcu so večinoma blage, največ zmerne. Vztrajnostni športniki (aerobni, dinamični športi) imajo v primerjavi z nešportniki težji levi prekat (povečano maso) predvsem na račun povečane votline. Stene levega prekata se pri tem le zmerno zadebelijo. (Povečano maso izračunamo s posebno formulo, na osnovi ultrazvočnih meritev). Pri anaerobnih (statičnih) športih, kot je npr. dvigovanje uteži, je prostornina levega prekata majhna, stene levega prekata pa so nekoliko izraziteje zadebeljene.

Srčna mehanika je pri športnikih kompleksna in odvisna od številnih dejavnikov, tudi spola in rase. Spremenjena struktura srca in opisane ostale prilagoditve na intenzivno mišično delo povzročijo izjemno učinkovitost srca v ekstremnih pogojih.

Mirujoče športno srce je podobno spečemu velikanu. Kljub počasnemu delovanju iztisne ustrezno količino krvi in pri tem počiva, napetost stene levega prekata pa je majhna, torej zmore več z manj naprezanja. Od tod športna odličnost tekmovalca po zaključenem treningu, ki jo zagotavlja dobro prilagojen srčnožilni sistem.

Ekstremnih povečanj mase levega prekata je malo, možne so izjeme, zato je v takih primerih potrebno zelo natančno razmejiti med fiziološkimi prilagoditvami in morebitno boleznijo srčne mišice, saj se masa levega prekata poveča tudi pri številnih pridobljenih in prirojenih bolezenskih stanjih. Torej je potrebna razmejitev med tako imenovano fiziološko in bolezensko (patološko) hipertrofijo levega prekata.

V primeru neprepoznane bolezni je športnik zaradi ekstremnih obremenitev srca izpostavljen nevarnosti nenadne smrti.

Vse več je veteranskih tekačev na dolge proge, ki se redno udeležujejo tekmovanj. Korist takega načina življenja za srčnožilni sistem in manjša zbolevnost/umrljivost je nesporno dokazana. Dolgoletno spremljanje udeležencev ekstremnega teka na smučeh Vasaloppet in podobnih dogodkov je pokazalo, da več kot tečeš, manj umiraš.

V zadnjem času zaključene raziskave pa so pokazale, da lahko dolgotrajna in zelo intenzivna (pretirana) vzdržljivostna telesna dejavnost povzroči pomembne motnje srčnega ritma. Preddvorno migetanje in plapolanje (atrijska fibrilacija in udulacija) sta pri tekačih srednje starosti tudi petkrat pogostejša kot pri neaktivnih vrstnikih. Kot možen vzrok raziskovalci navajajo telesno višino, količino vadbe, preoblikovanje (povečanje) levega preddvora srca, prezgodnje utripe in spremembe v avtonomnem živčnem sistemu, ter nastajanje majhnih brazgotinic v srcu pri ekstremnih tekačih.

Športni kardiologi se zavedajo, da se tekači težko strinjajo z zmanjšanjem količine treninga in da slabo prenašajo zdravila za srčni utrip. V izjemnih primerih lahko rešimo problem s strategijo zgodnjega posega v srce, ki prepreči napade aritmije. V raziskavah so v krvi tekačev po zaključenem maratonu izmerili povečano količino beljakovine troponin. Ta se sprošča le pri poškodbi srčnomišične celice. Pomen najdbe še ni dokončno raziskan, vendar trenutno prevladuje mnenje, da ne gre za škodljiv pojav.

Koliko telesne dejavnosti je preveč

Naraščajoče število vztrajnostnih tekmovanj za rekreativce, vse resnejši pristop in prevelika tekmovalnost veteranov je sprožila vprašanje, koliko telesne dejavnosti je preveč.

Dokazano je, da za zdravje zadostuje dejavnost pod ravnijo vztrajnostnih rekreativcev. V neki raziskavi so 15 let opazovali 50.000 odraslih in ugotovili, da je dosežena največja korist, če so tekli manj kot 32 kilometrov na teden, z večjimi razdaljami je korist upadala. Večina dejavnih športnikov po zaključku kariere nadaljuje z rekreativnim športom na visoki ravni, za ostale pa velja splošno priporočilo o telesni dejavnosti za vzdrževanje zdravja evropskega kardiološkega združenja: od 30 do 45 minut zmerne vztrajnostne telesne dejavnosti (hoja, tek, plavanje), vsak dan z dopolnilno izometrično (uporovno) telesno dejavnostjo, pri tem pa odsvetujejo dviganje težkih uteži. Za večino ljudi je zmerna telesna dejavnost hoja s hitrostjo od 5 do 7 km/h.

Preoblikovanje srca pri intenzivni športni dejavnosti ni trajno. V 80 % se srce v nekaj tednih po prenehanju telesne dejavnosti vrne v predhodno stanje. Pri ostalih manjše spremembe vztrajajo, vendar pomen tega ni dokončno pojasnjen.

Strokovnjaki so enotni pri oceni, da ponavljajoča se ekstremna vztrajnostna telesna dejavnost skozi čas lahko povzroči prezgodnje staranje srca, saj »več je bolje« ne gre v nedogled. Ljudje, ki se udeležujejo Ironmana in podobnih tekem, so visoko psihično motivirana, posebna skupina in je od njih težko pričakovati popuščanje, zato je pomembno, da so opozorjeni na možnosti škode na srcu.

Splošno načelo in priporočilo tako za vztrajnostno telesno dejavnost kot za druge stvari v življenju pa je zmernost, s katero zmanjšamo tveganje za škodljive učinke in ostanemo zdravi.