Piše: Marja Dolhar Batistič, članica podružnice Društva za srce za severno Primorsko
Če bi vas nekdo vprašal: “Zakaj ste se vpisali v Društvo za srce in ožilje?” Bi mu takoj odgovorili? In to vprašanje mi je zastavila Slavica.
Za nekaj trenutkov sem obmolknila in že se je v mojih mislih začel odvijati film. Podoživljala sem tisto ponedeljkovo jutro, ko me je sošolka iz tečaja italijanščine vprašala: “Prideš v sredo na pohod okoli Vipavskega Križa?” Pritrdila sem ji, kot strela iz jasnega, kaj dosti pa je tudi nisem več spraševala.
To je bil čas, ko sem se upokojila. Iskala sem sebi primerne dejavnosti, ki bi mi zapolnile čas in obenem osrečevale in izobraževale. Potrebovala sem družbo, potrebovala sem ljudi okoli sebe, kajti istočasno ko sem se upokojila sem se iz prestolnice preselila na obrobje Nove Gorice v manjši kraj na severno Primorsko. Vedela sem edino to, da doma na kavču ne bom ležala in se smilila sama sebi.
Ko sem se tisto sredino jutro pojavila na parkirišču je bila zbrana velika množica ljudi. Živahno in klepetavo je bilo, vsi so bili lepo napravljeni v pohodniških oblačilih, opremljeni s pohodnimi palicami in nahrbtniki. V sredini je stala gospa, ki je imela v roki seznam ter si nekaj zapisovala. Sošolka me je predstavila, gospa Slavica pa mi je z nasmehom na ustih vprašala: “se boš včlanila v društvo?” Skomignila sem z rameni in istočasno mi je v roke podala izjavo, da hodim na lastno odgovornost, “o članstvu pa po pohodu premisli,” je dejala.
Pri naslednjem pohodu sem ji prinesla izpolnjeno prijavnico. Ker takrat nisem še nikogar poznala sem veliko opazovala, vse je bilo usklajeno in organizirano. Tudi za kavico je bilo poskrbljeno, pa piškote, vodenje pohoda in za prevoz. Ta dan smo prehodili 9 km lahke zmerne hoje.
Presenečenj še vedno ni bilo konec. Ko smo v Vipavskem križu čakali na vodiča, smo ta čas potelovadili. Ga. Nevenka Vranič je na improviziranem odru zrecitirala Prešernovo Zdravljico (pohod je bil prvo sredo v februarju). Nato pa še strokoven voden ogled Vipavskega Križa in seveda cerkev – kapucinski samostan Vipavski križ.
Za zdravje, dobro počutje in družbo
Po dobrih dveh letih, toliko časa sem včlanjena v društvu, se počutim zelo lepo in tudi počasi navezujem nova znanstva. Spoznala sem veliko novih prijaznih in prijetnih ljudi, vseh možnih značajev, karakterjev, poklicev, priseljenih iz vseh koncev Slovenije. Nenazadnje so tu tudi naši zamejci.
Najbolj zanimivo pa je, da se tu srečujejo sošolci iz osnovnih in srednjih šol ter fakultet, veliko je tudi bivših sodelavcev. Res smo dober tim.
Torej, zakaj se včlanjujemo v društvo? Jaz osebno, kakor verjetno tudi ostali, zato, da se družimo, da nekaj naredimo za svoje zdravje, svoje dobro počutje in da se imamo fajn.
Med seboj delimo različne pozitivne izkušnje: od zdravega življenjskega sloga, do kuhanja dobre primorske jote … in … še ena dobra stvar! V zadnjem času raziskujem svoje rodbinsko drevo, seveda na pobudo enega izmed članov društva.
In moje priporočilo vsem, ki še niste včlanjeni. Pridružite se nam, saj gre za nas, predvsem za nas. O strokovnosti ne bom govorila, ampak prisluhnimo koristnim informacijam, ki jih je pomembno vedeti in biti ozaveščen. Prisluhniti zdravnikom in upoštevati njihova navodila. Vse promocije, ki so namenjene zdravju srca in ožilja so zelo pomemben faktor v našo korist, seveda če znanje želimo prenesti v prakso. S tem upočasnimo proces staranja in preprečimo marsikatero kronično bolezen, kakovost življenja pa je absolutno boljša in to je najpomembnejše!