Preberite, kaj so dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. kakšna je povezava s srčno-žilnimi obolenji in kako ukrepati ob odkritju bolezni.
Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična bolezen, pri kateri se čezmerno zviša raven glukoze v krvi (kar pogovorno imenujemo tudi krvni sladkor), ker trebušna slinavka proizvede premalo insulina oziroma ta ni dovolj učinkovit, saj se maščobno in mišično tkivo nanj slabše odzoveta. Sladkorna bolezen tipa 2 je veliki meri je povezana z debelostjo in neustreznim življenjskim slogom.
Sladkorna bolezen se razvija počasi
Bolezen se razvija počasi in se pogosto pojavlja skupaj z motnjami v presnovi maščob in z zvišanim krvnim tlakom. Prizadene oči, ledvice, živčevje, pa tudi srce in žilje. Ateroskleroza nastopi povprečno od 5 do 10 let prej kot pri drugih ljudeh in ima tudi hitrejši potek. Za bolnike s sladkorno boleznijo je značilno krajše preživetje, še posebno če ravni glukoze v krvi ne obvladujejo uspešno. Poleg skrbi za urejenost sladkorne bolezni morajo uspešno zdraviti še visok krvni tlak in zvišane ravni maščob v krvi. Poskrbeti morajo tudi za znižanje čezmerne telesne teže, ki je dejavnik tveganja tako za nastanek sladkorne bolezni kot tudi srčnega infarkta in ateroskleroze velikih žil. Bolezni srca in žilja so glavni vzrok obolevnosti in umiranja bolnikov s sladkorno boleznijo, srčni infarkt pa vodilni vzrok smrti.
Povezava med sladkorno boleznijo in boleznimi srca in ožilja
Povezanost med sladkorno boleznijo tipa 2 in boleznimi srca in žilja je velika. Sladkorna bolezen tipa 2 je na eni strani eden izmed dejavnikov tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni, pri bolnikih s sladkorno boleznijo pa je ogroženost za nastanek srčno-žilnega dogodka večja kot pri ljudeh, ki je nimajo. Tako imenovani vedenjski dejavniki tveganja so skupni sladkorni bolezni tipa 2 in boleznim srca in žilja. To so: nezdrava prehrana, telesna nedejavnost, čezmerna telesna teža, debelost, prevelik obseg trebuha, kajenje in čezmerno pitje alkohola ter stres.
Z zgodnjim odkrivanjem oseb z velikim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 ali oseb, ki jo že imajo, skušamo preprečiti ali odložiti nastanek bolezni oziroma upočasniti njen potek. Uspešno presejanje oseb, starejših od 30 let, omogočajo preventivni programi, ki potekajo v ambulantah družinske medicine. Vključujejo obisk diplomirane medicinske sestre, laboratorijske preiskave, svetovanje in po potrebi še pregled pri zdravniku. S presejanjem skušata zdravnik oz. diplomirana medicinska sestra odkriti osebe z najmanj enim očitnim dejavnikom tveganja za sladkorno bolezen tipa 2.
To so osebe, ki izpolnjujejo naslednja merila: starost 40 let ali več in sladkorno bolezen v prvem kolenu sorodstva, starost 40 let ali več in čezmerno telesno težo, debelost oziroma prevelik obseg trebuha, starost 40 let in več ter visok krvni tlak ali zdravljenje tega z zdravili, starost 40 let in več ter motnje v presnovi maščob ali zdravljenje z zdravili, mejna bazalna glikemija ali motena toleranca za glukozo v preteklosti, prehodno zvišana raven glukoze v krvi ob jemanju nekaterih vrst zdravil v preteklosti, znana aterosklerotična bolezen na žilah srca, možganov ali nog (npr. srčna ali možganska kap, zožitve arterij v nogah), hujša duševna motnja oz. zdravljenje te z zdravili, ženske s sindromom policističnih ovarijev in ugotovljeno debelostjo, ženske, ki so imele sladkorno bolezen v nosečnosti oz. so rodile otroke s porodno težo več kot 4 kg.
Kako odkrivamo sladkorno bolezen
Zdravnik oz. diplomirana medicinska sestra lahko odkrijeta celo osebe, ki sladkorno bolezen že imajo, pa zanjo niso vedele, saj je potekala brez značilnih znakov: žeja, pogosto uriniranje, nepojasnjena izguba telesne teže, motnje vida, neobičajna utrujenost, pogoste okužbe sečil in nagnjenost k okužbam.
Z določitvijo ravni glukoze v krvi na tešče in izvedbo oralnega glukozno tolerančnega testa (OGTT) opredelimo, ali je preiskovanec oseba z velikim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 ali morda bolezen že ima. Osebe z velikim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 so osebe z mejno bazalno glikemijo in moteno toleranco za glukozo. Mejna bazalna glikemija se ugotovi, kadar je izmerjena vrednost glukoze v krvi na tešče med 6,1 mmol/l in 6,9 mmol/l. Pri takih vrednostih glukoze v krvi je treba opraviti še OGTT v laboratoriju. Na podlagi izvida OGTT se postavi diagnoza. Če so takrat izmerjene vrednosti med 7,8 mmol/l in 11,0 mmol/l, govorimo o moteni toleranci za glukozo. Če je vrednost glukoze v krvi nad 11,1 mmol/l, zdravnik potrdi diagnozo sladkorna bolezen.
Diagnozo potrdi zdravnik tudi, če je raven glukoze v krvi na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma če je raven glukoze v krvi kadar koli čez dan 11,1 mmol/l ali več. Pri osebah, ki veliko urinirajo in pijejo ter nepojasnjeno izgubljajo telesno težo, za diagnozo zadošča že ena meritev. Kadar prvič določimo vrednost v bolezenskem območju in oseba nima navedenih težav, je treba preiskavo ponoviti drugi dan. Diagnoza je potrjena, če sta obe meritvi skladni.
Kako zmanjšamo tveganje za nastanek sladkorne bolezni
S spremembo življenjskega sloga pozitivno vplivamo na dejavnike tveganja, ki bolezen povzročajo. Bolezen lahko tako preprečimo, upočasnimo njen potek ali jo celo zdravimo. Pri čezmerno težkih ali debelih dosežemo pomembne pozitivne učinke z zmanjšanjem telesne teže za 5–7 %. Zdrava in uravnotežena prehrana ter ustrezna telesna dejavnost pa sta temeljna pristopa pri preprečevanju in obvladovanju tako sladkorne bolezni kot tudi bolezni srca in žilja. Vsekakor koristi opustitev kajenja in čezmernega pitja alkohola, pa tudi zmanjšanje oz. uspešnejše obvladovanje stresnih situacij.
Nekaj osnovnih priporočil glede zdrave prehrane in telesne dejavnosti
Izbirajte polnovredno hrano in vaša prehrana naj bo pestra. Prevladujejo naj živila rastlinskega izvora. Svetujemo tri glavne obroke in po potrebi dve malici na dan. Obroki naj bodo redni, na dve ali tri ure. Tako ne boste čutili lakote.
Glavni obrok naj vključuje živila iz vsaj treh od štirih navedenih skupin: žita, žitni izdelki in krompir, različne vrste zelenjave in sadja, mleko in mlečni izdelki ter meso in ribe. Hrana naj vsebuje dovolj vlaknin. Bogat vir vlaknin so zelenjava, sadje, polnozrnati izdelki iz žit in stročnice. Vsak dan zaužijte dovolj zelenjave in sadja; količinsko dajte prednost zelenjavi. Izbirajte lokalno pridelano in svežo zelenjavo in sadje.
Nadzorujte količine zaužite maščobe. Večinoma uporabljajte nenasičena rastlinska olja in zelo omejite uživanje nasičenih maščob, ki so predvsem v živalskih proizvodih (maslo, smetana, mast, mastni siri, slanina …), ter uživanje transmaščobnih kislin, ki so v ocvrti, hitro pripravljeni hrani, trdih margarinah in industrijsko pripravljenih izdelkih. Omejite tudi uporabo konzerviranih mesnih in drugih izdelkov iz predpripravljenih živil. Mastno meso nadomestite z ribami, perutnino brez kože, pustim mesom in stročnicami.
Omejite skupen vnos soli do pet gramov na dan (ena čajna žlička). Pri tem ne zanemarite soli, ki jo vsebujejo predelana živila. Namesto soli raje uporabite druge začimbe in dišavnice. Omejite uživanje sladkorja, sladkih živil in sladkih pijač.
Hrano pripravljajte doma na čim bolj zdrav način in se izogibajte cvrtju. Za žejo pijte vodo, naravno limonado, nesladkan čaj ali mineralno vodo, in sicer najmanj liter in pol na dan.
Telesna dejavnost naj bo redna in zmerno intenzivna. Priporočamo vsakodnevno vadbo, ki traja vsaj 30 minut. Izberite tako, v kateri uživate. Biti mora varna, prilagojena zmogljivosti, starosti, ciljem in željam posameznika. Priporočljiva je predvsem aerobna vadba (hoja, tek, kolesarjenje, plavanje …), ki zaposli čim več telesnih mišic ali mišičnih skupin in poskrbi za izgorevanje maščob v telesu. Vključiti je treba še vaje za moč (npr. dvigovanje ali nošenje bremen), gibljivost (npr. predkloni in odkloni trupa, kroženje z rokami v ramenskem sklepu, kroženje z nogami v kolčnem sklepu, joga) in ravnotežje (npr. stoja na eni nogi, hoja po gredi). Pri redni aerobni vadbi so njeni učinki dolgotrajni, saj se zmanjšata telesna teža in količina maščob v predelu trebuha.
Sprememba življenjskega sloga je za marsikoga zahteven zalogaj in jo težko zmore sam. V zdravstvenovzgojnih centrih oziroma v centrih za krepitev zdravja, ki so v zdravstvenih domovih, potekajo raznovrstni programi, s pomočjo katerih posamezniki lažje premagajo ovire in dosežejo zadane cilje.
*V knjižici Sladkorna bolezen tipa 2 – ali lahko zbolite tudi vi dobite še več informacij in tudi preverite, ali ste izpostavljeni dejavnikom tveganja za sladkorno bolezen tipa 2, se jih naučite prepoznati ter ocenite tveganje za sladkorno bolezen tipa 2.