Besedilo: Marko Marinčič. Foto: Slavica Babič
Obnovljena Scilkina učna pot najbrž še ni bila tako množično teptana, odkar so jo na novo uredili na območju Planinskega polja pri Postojni. Kar 64 parov nog, zraven pa še nekaj desetin parov pohodniških palic, je tolklo po njej v sončnem zgodnjemajskem dnevu, ko se je skupina članic in članov novogoriške podružnice Društva za zdravje srca in ožilja podala na ogled lepot tega edinstvenega kraškega področja.
Za dolgo kolono vozil, ki je pripeljala iz Nove Gorice, je bilo prostorno parkirišče pri razvalinah gradu Hošperk (Haasberg) komaj dovolj veliko. Od tam smo pohodniki zakorakali po poljski poti ob reki Unici do Planinske jame, iz katere izvira reka, ki nato vijuga po Planinskem polju. Še pred vstopom v jamske rove, ko smo se iz idiličnega rajskega okolja v cvetoče pomladanske barve odete ravnice podali v peklensko temno podzemlje, smo se po kratki vzpetinici podali do Ravbarjevega stolpa, ostanka srednjeveškega Malega gradu. Ime je dobil po Nikolaju Ravbarju, tržaškemu glavarju in stricu Gašperja Ravbarja, ki je leta 1484 v Predjamskem gradu ubil viteza Erazma Predjamskega. Včasih je bila vloga gradu varovanje pomembne prometne povezave med Ljubljansko kotlino in Primorjem. Ravbarjev stolp namreč stoji na skalnem pomolu nad vhodnim delom zatrepne doline reke Unice, ki priteče iz Planinske jame. S skalnatega polotoka so se njegovi lastniki nekoč razgledovali po Planinskem polju ter varovali in branili svojo lastnino.
Kratek spust nas je pripeljal v hlad dolinice, ki jo zapira visoka navpična skalnata stena, izpod katere priteka na površje reka Unica. Reka se formira le nekaj sto metrov dlje v notranjosti jame na sotočju dveh drugih znanih kraških rek, Raka, ki priteče iz Rakovega Škocjana in Pivke, ki priteče iz Postojnske jame. Prav v Planinski jami, ki so jo nekoč poznali tudi kot Malograjsko jamo, se reki združita in preimenujeta v Unico.
Planinska jama ni tako razkošno obdarjena s slikovitimi kapniki, kot je njena bližnja in svetovno znana soseda Postojnska jama, je pa kljub temu zanimiva in vredna obiska. Obiskovalca takoj prevzame pogled na orjaško vhodno votlino, iz katere obširni rovi, ki jih je voda izdolbla v teko geoloških er, vodijo v notranjost. Ob poti je v žaru svetilk mogoče občudovati reki in številna jezera, tu pa tam kapnike in druge značilne jamske geološke tvorbe. Jama je dolga skoraj sedem kilometrov in velja za največjo vodno jamo v Sloveniji. Sotočje Raka in Pivke v Unico je eno največjih sotočij podzemnih rek v Evropi. Jamo nadalje odlikuje izjemna biotska raznovrstnost. Človek na prvi pogled tega ne bi rekel, vendar v njej živi kakih 60 vrst vodnih in 40 vrst kopnih živali. Med njimi je tudi znamenita človeška ribica. V vodnem sistemu Planinske jame namreč živi največja populacija človeške ribice v Sloveniji. Vodnik nas je skozi ožji umetni rov, ki so ga izkopali pred približno stoletjem v času, ko so ti kraji še bili tik onkraj Rapalske meje z Italijo, peljal do rova globoko v notranjosti jame, kjer smo v siju svetilk lahko občudovali nekaj primerkov človeške ribice v njihovem naravnem habitatu.
Po vrnitvi na prosto smo zakorakali po Planinskem polju, območju drugega največjega presihajočega jezera v Sloveniji tik za znamenitim Cerkniškim jezerom. Polje je zaradi pestrosti rastlinskega in živalskega sveta uvrščeno v evropsko omrežje varstvenih območij Natura 2000, zaradi izjemnih geomorfoloških posebnosti pa je tudi naravna vrednota državnega pomena.
Do izhodišča pri gradu Hošperk smo se sprehodili po eni od zank Scilkine učne poti. Pot je ime dobila po travniški morski čebulici (Scilla litardierei), ogroženi rastlinski vrsti, ki v Sloveniji uspeva izključno le še na tem območju. Planinsko polje nudi domovanje tudi številnim travniškim vrstam ptic, med njimi koscu, ki je ogrožen v svetovnem merilu.
Po poti smo hodili, vendar, če bi kraj obiskali v drugem letnem času ali po obdobju izdatnih padavin, bi najbrž morali zaplavati ali si priskrbeti plovilo. Na pročelju hiše ob poti smo strmeli v tablo, ki je krepko nad našimi glavami označevala nivo rekordnega vodostaja v poplavnem obdobju leta 2014. Ogledali smo se naokoli, na travnike, drevje, posamične stavbe in si skušali predstavljati, kako izgleda kraj, ko se obširno polje spremeni v jezero. Med tolikimi zanimivostmi smo si pobliže ogledali še vhod v jamo Škratovko, ki je sicer dostopna samo za jamarje in potapljače. Tistega dne je bila suha, sicer pa je Škratovka kraški bruhalnik, iz katerega lahko ob visokih vodah priteka toliko vode, da bi z njo v 6 sekundah napolnili olimpijski bazen.
S ponovim vkrcanjem na avtomobile še ni bil konec izleta, saj nas je čakal še postanek v Postojni, kjer smo obiskali Notranjski muzej. Poleg bogatih zbirk, ki zajemajo različne tematike krasoslovja, smo si ogledali tudi nov film o Planinskem polju, v katerem so se nekateri pohodniki tudi prepoznali, saj so sodelovali pri njegovem snemanju. Prijazna vodiča sta našo še preštevilno skupino pospremila na ogled muzeja, ki je bil na pobudo Lea Vilharja ustanovljen že pred sedemdesetimi leti, v zadnjih letih pa so tudi s sredstvi in programov EU obnovili zgradbo in obogatili vsebine. Tako je nastal Muzej krasa, ki obiskovalcem ponuja izčrpno predstavitev klasičnega krasa in njegovih edinstvenih pojavov. Skozi različne lepo urejene in tehnološko opremljene sobane smo spoznavali geološke značilnosti kraškega območja, pa še arheološke, biološke, etnološke, zgodovinske in druge posebnosti. Muzej je obenem tudi pomemben študijski center, kjer strokovnjaki z vseh omenjenih področij zbirajo, dokumentirajo, preučujejo, prestavljajo in ohranjajo pomembno dediščino. Skratka, ob prijetnih doživetjih v zunanji in podzemni naravi, smo na ekskurziji pridobili še kup informacij o izjemnem naravnem zakladu, ki ga je vredno spoznati in čuvati za zanamce
