Piše Elizabeta Bobnar Najžer, odgovorna urednica revije Za srce
Stara grščina pozna več kot 30 besed, s katerimi so označevali različne vrste odnosa, ki bi jih povezali z glagolom »ljubiti«. In ena največjih težav, ko so prevajali grška besedila v latinščino je bila, »skromnost besed v latinščini«, kot so to poimenovali. In seveda so bili prevodi primerni pojmovanju posameznega prevajalca. Danes bi temu rekli »izgubljeno s prevodom«.
Slovenščina je moder jezik in je glagolu »ljubiti« preprosto dodajala pridevnike, samostalnike, včasih še kakšen glagol ali drugo slovnično obliko, ter tako izražanje najvišjega čustva navezanosti in naklonjenosti povezala z vsem, karkoli je kdo menil, da ljubi.
Ljubiti sebe, drugega, brate, sestro, starše, domovino, dobro knjigo, potovanje, delo, izdelek, dobro hrano, mucka, igranje instrumenta, projektiranje, … Že Slovar slovenskega knjižnega jezika našteva knjižno rabo za več kot deset pomenov, v vsakodnevnih pogovorih jih lahko najdemo še več.
Zakaj to pišem?
Ker lepe besede izginjajo – kajti izginjajo priložnosti, da bi jih lahko povedali.
V času socialnih balončkov ali mehurčkov so se stiki med generacijami, ki ne žive skupaj, skrčile na telefon, v najboljšem primeru še predajo nujno potrebnih stvari na prag. Stiki med sodelavci na virtualne kave, stiki med otroci na ekrane.
Ostali smo brez lepe govorjene besede v gledališčih, operah. Omejili so nas na večno ponavljanje enih in istih besed pri novicah v kateremkoli že mediju, na neskončno ponavljanje tujih četrtorazrednih limonadnic v najbolj gledanem času.
Ostali smo sami – vendar s seboj.
Nikoli ni prepozno, da začnemo nekaj novega, zanimivega. Nekaj, kar nas nič ne stane, kar nas ne vznemirja, in pri čemer nismo odvisni od nikogar drugega, kot le od sebe.
Vabim vas, da načrtno in zavestno sebi namenjate lepe besede. Na glas ponovite vse pesmi, ki jih znate na pamet. Ali si preberite pesem – z občutkom za lepoto. Pohvalite se za vsako stvar, ki jo naredite. Naj bo to kuhanje običajnega obroka, naj bo to pospravljanje, pomivanje oken, pranje ali likanje perila.
Karkoli delate, delajte s spoštovanjem do sebe, z ljubeznijo do sebe. Ne »kregajte« sami sebe, če nečesa niste naredili, ali niste naredili tako, kot bi to želel kdo drug. Prenehajte uporabljati slabšalne besede, ki nam tako hitro zbežijo z jezika: »ah, kako sem neumen / neumna«, »jaz pa res ničesar ne razumem« in podobne.
Namesto tega trenirajte pozitiven odnos do sebe. To lahko naredimo le sami. Saj veste, če se vam še tako smili otrok, ki se uči hoditi in tisočkrat pade, ne morete se naučiti hoditi namesto njega.
Spomnite se, da ste vi tisti otrok, ki se je učil in naučil hoditi. Ki ni obupal, ne glede na število padcev in udarcev. Ki ve, da zmore.
Ste se zalotili, da včasih lažje želite dobro drugemu kot sebi. Da se raje sami odrečete nečemu, da lahko nudite nekomu drugemu. Čeprav ta drugi tega morda ne potrebuje ali pa ima veliko večje možnosti, da si vse zagotovi sam.
Prelisičite se, predstavljajte se, da ste vi ta »drugi«, ki je »vreden« nasmeha, posebne kave, novih čevljev ali rute. Vzemite kakšno svojo sliko izpred let, takšno, na kateri ste si všeč. Pa ji povejte, kaj vse ste dosegli.
Ali preprosto stopite pred ogledalo, se poglejte in zasmejte, naredite kakšno grimaso, razposajeno si pokažite jezik. Naj vam ne bo nerodno, saj vas nihče ne vidi.
Predvsem pa, vsak dan izberite eno, lahko še tako majhno podrobnost, ki vam je všeč. Iščite jo, dokler je ne najdete. Ne iščite slabo, iščite dobro.
Se vam zdi to težko? Sploh ni! Le spremenite pogled in videli boste, da je sonce na nebu, da so ptice na drevesih, da zeleni trava.
In da bo kmalu čas, ko bodo pandemske izkušnje spomin, tako kot je spomin na čas, ko ste se učili hoditi.