Piše Nastja Salmič-Tisovec, strokovne sodelavke NIJZ, OE Novo Mesto
Na kaj pomislite, ko slišite besedi vdova, vdovec? Morda pomislite na koga v svoji bližini ali pa na klasično podobo žalostne osebe, ki brez življenja ždi v kotu? Izgubiti partnerja, življenjskega sopotnika, je dogodek, na katerega se nikoli ni možno popolnoma pripraviti ali pa ga brez težav predelati. Vsak dan pa se z njim po svetu sooča na milijone ljudi.
Obdobje sprememb
Izguba partnerja ne pomeni samo spremembo v zakonskem stanu, temveč tudi neizogibne velike spremembe v vsakdanjiku, na finančnem in družabnem področju ter na področju čustev in doživljanja. Ker gre za enega najbolj stresnih dogodkov v življenju, ni nič nenavadnega, če se ne znajdemo in če imamo nekaj časa občutek, da se je življenje čisto zares ustavilo tudi za nas. Vseeno si lahko izzive dokaj olajšamo, če se o težavah in občutkih pogovorimo in se seznanimo z nekaterimi značilnostmi tega procesa.
Žalovanje
Zelo pomembno je zavedanje, da je žalovanje povsem normalen odziv na izgubo. Potrebuje svoj čas in se odvija v različnih fazah. Precej je odvisno od naše osebnosti, spretnosti spoprijemanja s stresom in življenjskih izkušenj. Vsak žaluje na svoj način in ne dovolite, da bi vam drugi govorili, kako bi se morali počutiti. Tudi sami se ne obsojajte zaradi svojih občutkov. Poleg najbolj poznanega čustva, t.j. žalosti, žalovanje lahko zajema še šokiranost, jezo (nase in na pokojnega), občutke krivde, zanikanje in osamljenost. Vse to so normalna doživljanja ob izgubi. Žalovanje ne poteka samo na čustvenem nivoju, saj ga pogosto spremljajo silovita utrujenost, slabost, spremembe telesne teže, nespečnost ali telesne bolečine.
Pogosto se pojavi vprašanje, kako dolgo traja normalen proces žalovanja. Na to vprašanje žal ni možno podati preprostega odgovora v obliki številke. Pomembno je vedeti, da se po smrti partnerja teža dogodka stopnjuje in doseže vrhunec v nekaj tednih do mesecih, nato pa naj bi se postopoma začela zmanjševati. V resnici se sicer z izgubo nikoli v celoti ne sprijaznimo in je ne prebolimo popolnoma, naučimo pa se z njo dokaj dobro živeti. Pri tem je pomembno, da se po zaključku tiste res intenzivne bolečine obrnemo k nekakšnemu pozitivnemu žalovanju, ko se spominjamo lepih trenutkov s pokojnim partnerjem in cenimo skupno življenje.
Ne ignorirajmo bolečine
Ignoriranje bolečine ob izgubi je resnično najslabše, kar lahko storimo. To velja za odrivanje čustev v mislih, skrivanje pred ljudmi in tudi prekrivanje čustev z alkoholom. Čustva namreč ostanejo tam in nas, hočeš nočeš, ves čas grizejo in napadajo iz ozadja. S takim pristopom sami sebi preprečimo predelati izgubo in iti z življenjem naprej. V resnici obtičimo v kotlu negativnih čustev, ki se poglabljajo in nas vse bolj obremenjujejo ter hromijo. Podatki kažejo, da je med ovdovelimi moškimi verjetnost samomora nekajkrat višja kot med njihovimi vrstniki. Toda nič sramotnega ali napačnega ni v žalosti, jezi, kazanju prizadetosti ali jokanju. S tem ko odkrito pokažemo, kako se počutimo, damo drugim signal, kako naj se do nas najbolj primerno obnašajo. Hkrati pa tudi pokažemo, kako nam lahko kar najbolj učinkovito pomagajo.
Moč pogovora
Ljudje okoli nas so lahko nepredstavljiv vir pomoči in podpore, še posebno tisti, ki so tudi sami izkusili podobno situacijo. Ne gre le za to, da z njimi podelimo svojo bolečino. Lahko nam pomagajo tudi pri reorganizaciji življenja ter pri soočanju z različnimi povsem neznanimi težavami. Prav je, da si vzamemo čas zase in da zbistrimo svoje misli, vendar pazimo, da ne zgradimo zidu okoli sebe. Sprejmimo pomoč, ko jo potrebujemo.
Posamezniki, ki so sami izkusili izgubo partnerja, nam lahko podajo veliko pomembnih nasvetov in namigov, kako se soočiti z življenjem, ki se je iz dvojine spremenilo v ednino:
- Ne izolirajte se: ljudje želijo pomagati, četudi vedno ne vedo, kako. Povejte jim, kaj potrebujete in kdaj to potrebujete. Brez slabe vesti zavrnite vsiljive in hkrati spremite pomoč, ko jo potrebujete.
- Ljudje ne berejo misli: drugi bodo težko razumeli, kaj se vam dogaja in kaj doživljate. Pripravite se na to, da bodo kdaj rekli tudi kaj neprimernega. Ne zamerite jim. Situacija je za vse zahtevna. Najboljše zdravilo je čim več odkritih pogovorov.
- Ne sprejemajte pomembnejših odločitev: čas žalovanja posvetite sebi in celjenju ran. Izogibajte se večjih in pomembnejših odločitev v času, ko vam čustva hromijo razsodnost – ne selite se na drugi konec države, ne spreminjajte oporoke, ne delajte večjih nakupov ali prodajajte premoženja ipd.
- Zaposlite se: ne predajajte se brezvoljnemu nedelu. Prav je, da si vzamete čas zase, vendar naj celodnevno poležavanje ne postane rutina. Zjutraj se uredite, pojdite na sprehod in po opravkih, vsaj nekaj malega aktivnosti. Obudite pozabljen hobi ali pa se naučite česa novega, po možnosti kaj takega, kar vam bo pomagalo v novih življenjskih okoliščinah.
- Poskrbite za osnovne stvari: ob smrti partnerja se marsikaj spremeni. Za veliko stvari, za katere se prej nismo niti brigali, moramo kar naenkrat poskrbeti sami. Za moške to največkrat predstavljajo gospodinjska opravila in podobno (kuhanje, likanje, pospravljanje, naročanje pri zdravniku, ipd.), za ženske pa razni opravki in težja dela (vzdrževanje avta ali prevoz, opravila okoli hiše in razna popravila, ipd.) Dopustite, da vam ljudje sprva pomagajo pri teh rečeh; če je potrebno, prosite za pomoč. Sčasoma pa je dobro razmisliti, kako boste ta področja organizirali v bodoče – najbolje se jih je seveda v čim večji meri naučiti, da ostanete čim bolj neodvisni. Za ostalo pa poskušajte najti zanesljivo in trajno nadomestilo v svoji okolici – npr. hrana, ki vam jo pripeljejo na dom, storitev pomoči na domu, pomoč sosede ali soseda, mesečni obisk otrok ali vnukov za hišna opravila, najem pomočnice, pregled voznega reda avtobusa in podobno. Posvetujte se z ljudmi v okolici, ki tudi živijo sami.
- Smeh, dobra volja ali celo nova ljubezen niso prepovedani: izgubiti partnerja je resnično ena izmed najzahtevnejših življenjskih situacij. Hkrati pa ne pomeni, da je vsega lepega v življenju konec in da sledijo samo še črni dnevi. Ko minejo najhujši tedni, bodo zagotovo prišli trenutki, ko se boste lahko tudi nasmehnili in to takrat tudi storite, brez občutkov krivde ali slabe vesti. Z vsakim tednom bo težko breme izgube malce zbledelo in dopustilo, da gre življenje naprej. Konec koncev bi si verjetno tudi naš partner želel, da živimo naprej s prijetnimi spomini nanj, ne pa da zapademo v neprekinjeno žalost in se v njej ohromimo.
- Ozavestite pozitivne vidike: smrt bližnjega je grozna in pusti za seboj razdejanje. Kljub temu pa vsaka sprememba s seboj prinaša tudi nekaj pozitivih vidikov, ki nam lahko pomagajo vsaj malo omiliti stisko. Npr. o stvareh lahko odločate sami, brez kompromisov (kaj boste gledali po TV, kako boste zložili brisače, kdaj boste šli v trgovino in kaj boste tam kupili, …); lahko pripravljate vso hrano, ki vam je všeč; pes lahko spi v hiši ipd.
Ko življenje ne gre naprej
Skrbeti nas mora, ko intenzivno žalovanje več mesecev ne pojenja in se zdi, da je oseba obtičala na nekem temnem kraju. Ko premočno in predolgo žalovanje onemogoča nadaljevanje življenja ter vključenost in delovanje v skupnosti. Navadno žalujoči tega pri sebi sicer na opazijo in jih pogosteje na to opozorijo bližnji. V tem primeru bo bila dobrodošla strokovna pomoč, zato je o tem dobro spregovoriti z osebnim zdravnikom, ki vas bo po potrebi usmeril na ustrezno in učinkovito pomoč.
Pri izgubi partnerja je pomembno zavedanje, da se z njo sooča ogromno ljudi, tudi takšnih v naši bližini. Smrt je namreč neizogiben del življenja. Naj to ne bo dogodek, zaradi katerega pri živem telesu napol mrtvi obtičimo v črnih mislih, ampak točka, ko smo pač primorani obrniti nov list v življenju in z njim postopno nadaljujemo. To storimo predvsem z vsem lepim kar je bilo v naših mislih in srcu.