Intervju: Lorin Möscha, profesor športne vzgoje, ki je mnogo več kot to

Sprašuje in piše: Jasna J. Petrovčič; foto: osebni arhiv L.M.

Gospod Möscha, za začetek vas prosim, da poveste kaj o sebi za bralce naše revije in spletne strani.

Med izpopolnjevanjem na Danskem sem prvič objavil več člankov s področja vzgoje in izobraževanja. In od takrat dalje nisem mogel več učiti tako, kot so nas učili na fakulteti. To je bil razlog, zakaj ne učim samo športne vzgoje, ampak delam še vse drugo – sem vodja Zdrave šole, uvedel sem Športno bralno značko in ogromno nekih stvari, ker sem spoznal, da je bil naš sistem devetletke postavljen na silo. Na Danskem imajo “Kindergarden class«, otroški razred. Torej kot bi prestavili vrtec v šolo. To je bila hiša zraven šole, kjer so se otroci »šli šolo« – pogovarjali so se o šoli. Otroci so iz hiše hodili v pravo šolo zgolj na obisk, da so videli, kako poteka pouk. Šele nato so zares vstopili v prvi razred prave šole.

Ste športni pedagog na OŠ Ledina v Ljubljani, kjer so otroci v samem centru, vi pa živite v občini Log-Dragomer, kjer živijo otroci v povsem drugačnem okolju kot ti, ki jih poučujete. Opažate kakšne razlike med otroci, ki živijo v centru Ljubljane in otroci, ki živijo v ruralnem okolju?

Takole vam bom odgovoril. Bolj na široko. Kot študent sem začel delati v OŠ Log-Dragomer, nato sem šel delat na OŠ Dobrova – torej spet v vas, v spalno naselje. Ko sem tam zaključil z delom, sem šel na OŠ Sostro, znova izven centra. Nato sem dobil na izbiro dve šoli. V Brinju, znova izven centra in na OŠ Ledina, v strogem centru Ljubljane. In sem si rekel: »Jaz si želim delati v centru, da vidim, kako je tam.« Na tej šoli sem ostal in opažam velike razlike. Ne bom rekel, kaj je boljše in kaj je slabše, ampak razlika med otroci, med načinom komunikacije, med načinom zabave v prostem času je velika. Bolj pristna in bolj zdrava je pri otrocih izven centra: pristni in bolj zdravi odnosi so, lažje pristopimo k učencu in tudi oni lažje pristopijo k tebi kot učitelju. Ni razlika zaradi velikosti šole, ampak zaradi samega centra.

»Reši življenje, objemi srce« je krovni projekt Zdrave šole, v katerem se učenci učijo temeljnih postopkov oživljanja. A ne le to. Ogledala sem si filmček o lutki Metki, v kateri učenka pripoveduje, kako je potekal projekt izdelave te zanimive inovacije, ki ste jo naredili skupaj z učenci.  Priznam, da je vse skupaj zelo poučna stvar, ki spodbuja otroke, da se ne bojijo pristopiti na pomoč k osebi, ki doživlja srčni zastoj. Nam lahko predstavite to vašo idejo?

Želeli smo narediti lutko, da sami vidimo, kaj se dogaja v telesu, ko oživljamo. Prijavili smo se na tekmovanje »Popri«, tekmovanje za mladega podjetnika, kjer smo poleg lutke naredili tudi srce – balonček, v katerega smo dali balzamični kis ter cevko kot žilo, da vmes, ko pritiskaš na to srce dejansko vidiš, kako s stisi na srce poženeš kri, da kroži. S tem projektom smo prišli v finale. Ukvarjanje s projektom je bilo tudi za učence zelo zanimivo in zabavno. To so bili učenci 6. in 7. razreda.

Pri običajnih lutkah za učenje temeljnih postopkov oživljanja ne vidimo, kaj se dogaja znotraj telesa, kar mi je bilo vedno rahlo zoprno. Od tod ideja, da naredimo takšen model, ki bo pokazal dogajanje tudi od znotraj. Ker mi, ki prihajamo s takšnih fakultet, kjer smo dodobra spoznali anatomijo, vemo, kaj se dogaja, ko stiskamo prsni koš. Večina ljudi, sploh pa otrok, tega ne ve. Zato smo naredili transparentno lutko: vidimo rebra in kaj se dogaja z njimi ob stisih prsnega koša. Prav tako vidimo, kaj se dogaja s srcem in z žilami. Tako so učenci spoznali, kako zaokroži kri, ki ima kisik, po telesu in prekrvi možgane.

Prav vse dele lutke so učenci naredili sami, večje stvari seveda z mojo pomočjo. Od deske, na kateri je lutka Metka, do zadnje cevke. Ideja je bila, da bi šli s tem projektom tudi na druge šole, jim predstavili temeljne postopke oživljanja, a je projekt zamrl zaradi korone.  Celotna lutka je narejena iz odpadnih delov starih lutk, srce je iz stiropora, rebra pa smo sami naredili na cnc-stroju. Na deski so napisani tudi vsi postopki oživljanja ter ravnanje z avtomatskim defibrilatorjem, ker tega ni na nobeni lutki, ki jo je možno kupiti.

Imeli smo tudi idejo, da bi v lutko vgradili stikalo, na katerega bi tipkali in tako dobili povratno informacijo, ali dovolj učinkovito stiskamo srce. Vendar je bilo stikalo predrago za naš šolski projekt. Povabili so nas tudi na mednarodni simpozij na Zdravniško zbornico Slovenije, da smo z učenci predstavili projekt z lutko Metko. Zdravniki in drugo zdravstveno osebje so se krasno odzvali.

Ali to lutko še kaj uporabljate na šoli?

Lutka se kar noče in noče uničit (smeh). Letos nam je, žal, še ni uspelo uporabiti, ker sem hkrati tudi razrednik devetega razreda in sem si zadal, da delamo valeto v obliki celega pravega muzikala in resnično nimam časa. Sicer pa imamo dogovorjeno, da vsako leto naredimo delavnico za nižje razrede. Na ta način, da se učenci spremenijo v zdravnike. Učenci oblečejo bele majice, pridejo v razred, prinesejo pet blazin in pet naših lutk Metk, okoli vsake blazine gre od štiri do pet mlajših učencev in skupaj izvedemo celoten postopek oživljanja.

V šoli smo uvedli tudi delavnice za učitelje z naslovom »Učenci učitelji učiteljem«, ki so jih učenci samostojno izvedli. Jaz sem imel predavanje, nato sem polovico učencev poslal v učilnico in tam jih je čakalo šest lutk in ob vsaki lutki sta bila po dva učenca, ki sta samostojno izvedla delavnico in naučila učitelja temeljnih postopkov oživljanja. Popoldanskega izobraževanja se je udeležil celoten učiteljski zbor. Imamo tudi zloženko za učitelje ter zloženko za otroke, ki je zanje bolj prisrčna, da jih pritegne. Vse to smo sami naredili. Naslov teh delavnic je »Reši življenje, objemi srce« in otroci učijo otroke. Torej učenci višjih razredov učijo učence razredne stopnje, kako pomagati osebi v srčnem zastoju.

Ste tudi eden prvih, ki je še kot študent začel promovirati več gibanja pri otrocih v šolah.

Res je. Sem tudi eden tistih, ki je sploh na OŠ Ledina vpeljal četrto uro športne vzgoje v nižje oddelke. Ta projekt smo takrat predstavili MOL, to je bilo leta 2000.

Ustanovili ste plezalno društvo Korenjak, kjer je jak, jakost kot sinonim za močan, vzdržljiv, če sem prav povzela. Zgradili ste tudi neko posebno plezalno steno.

Ja, je res in pa predvsem predstavlja jaka kot žival, ki živi v Himalaji in je povezana s plezanjem. Gre za trmasto govedo, ki ga tepejo, kamenjajo, a se trmasto upira in pride vedno do cilja.

Kot predsednik društva Korenjak skrbim za razvoj mladih plezalcev, organiziram različna mednarodna tekmovanja in sodelujem pri izobraževanju strokovnega kadra.

Plezanje na OŠ Ledina

Zgodba glede plezalne stene je takšna. Ko sem prišel na OŠ Ledina, sem bil zelo vpleten v plezanje, v alpinizem in sem želel to znanje predati učencem. Ampak na šoli ta ideja ni živela dlje kot dve leti zaradi politike oddajanja prostorov. Ni se našel prostor in termin za nadaljevanje. Prvo leto se je vpisalo kar 64 učencev, kar je za enega učitelja absolutno preveč učencev za en termin. Interes otrok je bil neverjeten, a nismo našli terminov. Naredili smo otvoritev naše plezalne stene, ki smo jo naredili sami, skupaj z učenci. Žal je stena šla med prenovo šole ven zaradi, kot sem omenil, politike oddajanja prostorov. Plezanja nismo mogli imeti, ne kot krožek, ne kot neko interesno dejavnost.

To je res velika škoda. Ker plezanje je za otroški razvoj vsestransko dobra stvar.

Seveda. Bolelo me je srce zaradi tega in sem se s to idejo vrnil nazaj v svoj domači kraj, kjer mi je gospa ravnateljica OŠ Log-Dragomer dala zeleno luč. Zgodba s Korenjakom se je začela tam in se razvila v polni meri, je zelo uspešna. Je pa res, da na naši šoli (OŠ Ledina, op.) imamo zadnja leta znova plezalno steno. Poučujem plezanje, vendar le v okviru neobveznega izbirnega predmeta, kar pa je skoraj izključno podajanje zgolj osnovnih informacij, plezanje skozi igro.

Ste morda ravno zaradi te izkušnje s plezalno steno napisali knjigo »Plezanje kot igra«?

Drži. Naj povem, da sem bil ob prvi plezalni steni tako navdušen, da sem začel pisati knjigo “Plezanje kot igra”. Ta knjiga je bila dvakrat razprodana. Čez dve leti in pol smo naredili ponatis knjige in posneli še film »Plezanje kot igra«, kjer si lahko na Youtube kanalu ogledate predfilm oz. »trailer«. Da zaključim, ampak naj to ne izpade kot hvaljenje, te knjige tudi jaz ne morem več kupiti. Ni je. Razprodana je. To je bilo leta 2006 in ponatis ne pride več v poštev, ker je šel razvoj plezanja v vseh teh letih toliko naprej.

Če se vrnem še malo na vaše plezalno društvo Korenjak, je pri  njem poudarek tudi na vzgoji

Korenjak mi je omogočil, da vse, česar mi sistem ni dovoljeval, da delam v šoli, delam v okviru društva. Primer: če jaz želim v šoli organizirati malo drugačen, bolj zanimiv športni dan, skladen s tem, kar otroci danes potrebujejo in kar želijo ter hočejo, imam toliko težav, da izgubim voljo in energijo. Če ravnatelj ne razume športnega področja, je to še toliko težje. V okviru društva pa lahko to isto idejo lažje izpelješ in pošlješ med ljudi. Z gospo Bernardo Pinter, ki je bila nekoč učiteljica na naši šoli, sva pred leti na OŠ Ledina organizirala en tak poseben plezalno-planinski športni dan, kjer sva naredila vse od začetka do konca za naše učence: hoja od Peričnika do Aljaževega doma, demonstracija športnega plezanja na balvanu, nato smo se postavili pod spomenik in brali odseke iz knjige Matije Čopa in ga citirali, si pogledali sliko, na kateri je Severna triglavska stena  in kjer so označene plezalne smeri, se sprehodili po soteski višje gor po dolini Vrat in se usedli pod Severno triglavsko steno, vzeli risalne bloke in jo narisali. Preden smo šli domov smo imeli še tekmovanje, kdo dlje časa drži noge v hladni Bistrici. V šoli smo dali vse fotografije na CD in gospa Pinter je še istega dne popoldan imela roditeljski sestanek in je vso to zgodbo skupaj s fotografijami predstavila staršem, ki so bili navdušeni. No, tako si jaz predstavljam, da bi moralo vedno biti, a žal to ne gre v šoli. Birokracija je nad vsem… tako da vse te ideje živijo v okviru društva.

Pri svojem delu ste se dotaknili tudi psihičnih stisk otrok in mladostnikov

Pred štirinajstimi leti sem na OŠ Ledina prevzel vodenje projekta Zdrava šola in sem moral slediti smernicam NIJZ in vsakoletni rdeči niti, ki so jo podali. Te delavnice imenujemo »Klub zdravošolcev«. Ko se je pojavila rdeča nit »Srce«, se je pojavila ideja oz. smo začeli delati na področju ozaveščanja o boleznih srca in ožilja. Iz tega projekta je tudi nastala že na začetku opisana lutka Metka.

Ko je bila rdeča nit s strani NIJZ »Duševno zdravje«, smo se posvečali tej tematiki in smo imeli delavnice z otroki. Učitelji med seboj in tudi skupaj z otroki smo se veliko pogovarjali o medvrstniškem nasilju. Bili smo zgroženi, koliko tega je med otroci. Moram vam povedat zgodbo o mojem prijatelju, ki se je obrnil name z nasvetom, kaj naj stori glede tega, kar se je zgodilo njegovemu sinu v šestem razredu. Pokazal mi je video na spletu, kjer je narejena figurica iz plastelina, na kateri je napisano sinovo ime in nato nekdo z olfa nožem tej lutki odreže nogo. Srhljivo. Izkazalo se je, da gre za dve dekleti, ki sta to delali iz “heca”. Ko so prišli pa razni »snapchati« in ostale novosti na svetovnem spletu, je to preraslo v še večji problem. Starši in učitelji smo dobesedno neuki, kaj vse se lahko dogaja tam.

Nastop “STOP bullying” na posvetu NIJZ

Mene je vsebina medvrstniškega nasilja začela še bolj podrobno zanimati, ker se je sem ter tja zgodila kakšna neprijetna stvar tudi na naši šoli. Ko smo se začeli med seboj podrobneje pogovarjati in smo ugotovili, da imamo vsi zvezane roke, da nič ne moremo – karkoli naredimo, da tega ne moremo ustaviti, ker se “bullying” oz. medvrstniško nasilje dogaja za našim hrbtom, sem se počutil še bolj nemočnega.

Zato sem se začel udeleževati mednarodnih konferenec na to temo, tudi kot predavatelj. Opremljen z vsem tem znanjem in sodelovanjem na šolskih delavnicah, sem napisal pesem Ekate-pekate, ki govori o medvrstniškem nasilju. Besedilo je uglasbila naša učiteljica glasbe, gospa Dalila Beus. Njena hčerka,  ki je bivša pevka skupine Tabu, še en učenec ter moja hčerka so to pesem zapeli in posneli v studiu Metro. Res zelo dobra rap pesem. Zaradi korone nismo mogli narediti videa, tako da se je ne da poiskati na Youtube-u. Pri zadnji kitici se koža kar malo naježi. Nastopali smo tudi pred šolo. Izjemen odziv.

Ko je bila obletnica NIJZ, so nas povabili na dogodek v Zreče, da bi predstavili kaj posebnega. Razmišljali smo, kaj bi naredili in se domislili, da bi naredili dramatizacijo o “bullyingu” oz. o medvrstniškem nasilju. Povezali smo bolj pridne, mirne učence in tiste bolj problematične, da so skupaj podpisovali izjave, da bodo zaščitili bolj ranljive učence in se borili proti “bullyngu”. Kdor je to podpisal, je dobil pulover z napisom “STOP bullying”. Učeni so postali zavezniki med seboj, promotorji nenasilja na šoli. Ob obletnici v Zrečah so vsi učenci prišli na oder oblečeni v črne puloverje, s kapuco preko glave. Ena učenka je vzela list in prebrala zgodbo, na primer: “Prišla sem v šolo, brcnil me je…”, snela kapuco in rekla “STOP bullying”, nato je drugi učenec prebral svojo zgodbo in enako naredil in vsi nadaljnji učenci enako. Nato so vsi dali roke gor in rekli “Zaustavimo nasilje”. To je bilo res močno sporočilo.

Se je iz vsega tega porodila ideja, da napišete knjigo o medvrstniškem nasilju ter kasneje še o psihičnih stiskah najstnikov med korono?

Ko je prišla korona in sem imel čas, sem ves ta gnev, ki se je nabiral v meni, stresel na papir in napisal knjigo “Na tnalu nemoči”, za katerega so me navdihnile prav zgodbe, ki sem jih je slišal pri svojem delu. Knjiga predstavlja kolaž zgodb, ki so prišla do mojih ušes in sem jih stkal v zgodbo o najstnici, enajstletni Petri, uspešni učenki petega razreda, odlični športnici in požrtvovalni sošolki, ki se znajde v nemilosti svojih sošolk. Ko jo nekega dne nasilne sošolke s krivičnimi obtožbami stisnejo v kot, se Petra v obupu zapre v učilnico v tretjem nadstropju. Tam obsedi na okenski polici in razmišlja, ali bi s skokom v globino rešila svoje težave. Zgodba, ki bi lahko bila tudi resnična, govori o tem, kako se otrok in njegova družina spopadata z medvrstniškim nasiljem. Tako sem stresel svojo jezo, ki sem jo čutil zaradi nemoči vseh staršev, učiteljev in otrok, ki sem jim to dogaja. Na koncu knjige sem vpletel še našo pesem Ekate-pekate.

Kako pa je s športno bralno značko, ki je prav tako ena od vaših krasnih idej?

Nekaj let nazaj smo slišali z Ministrstva za šolstvo, da opažajo upad bralne pismenosti in bralne kulture na sploh. Sestali smo se ravnatelji, učitelji, predstavniki sveta staršev in predstavniki Zavoda za šolstvo, kaj lahko šole naredijo. Dobil sem idejo, da športne bralne značke še nimamo. Ne vem, ali se to dogaja še kje po šolah, ampak sem rekel: “Na naši šoli imamo slovensko, angleško, eko in ne vem kakšno bralno značko, lahko bi imeli še športno bralno značko.” Učenci so brali knjige s športno vsebino. Ko smo jo uvedli, je v prvem letu športno bralno značko izdelalo 82 učencev. Moram reči, da je ideja krasna, je pa res, da je to za učence zlasti višjih razredov kot palica in korenček. “Kaj bom dobil, če to naredim?”. Druga in tretja triada dobijo diplomo, značko in majico s športnim motivom, prva triada dobi diplomo in značko. Vsi pa dobijo zaključno prireditev in druženje, pogovor z enim izmed slovenskih vrhunskih športnikov, ki se z otroki pogovarja, kaj so prebrali, kdo je njihov junak, kateri šport je njim najljubši, se jim podpiše na roke, liste, zvezke, knjige…, tako da je prireditev res izjemno doživetje. Letos se trudimo, da bi na šolo na zaključno prireditev pripeljali Ceneta Prevca, ki je izredno komunikativen. Če bo možno, da prideta skupaj oba s sestro, zmagovalko, bo pa še toliko boljše.

Obisk Maje Mihelinec.

Kako poteka športna bralna značka?

Veste, učenci berejo iz različnih razlogov. Nekateri učenci si želijo brati knjige, v katerih imajo glavno vlogo športniki in se prijavijo na Športno bralno značko. Knjige morajo vsebovati športno tematiko. Lahko je tudi v obliki slikanice ali stripa za prvo triado.

Učenec dobi mapo z navodili, kaj je njegova naloga. Učenci prve triade morajo prebrati eno knjigo po svoji izbiri in eno knjigo s seznama, napisati ime in priimek avtorja, naslov knjige in ime glavnega junaka ter narisati risbo o prebrani vsebini. Prvošolčkom knjigo preberejo starši. Učenci druge triade morajo prebrati dve knjigi po svoji izbiri in si ogledati en športni film ter napisati kratko obnovo. Tretja triada mora poleg dveh prebranih knjig s seznama prebrati še dve knjigi po lastni izbiri, poiskati intervju s športnikom, ga izrezati iz časopisa ter si zraven ogledati še en športni film. Nekako smo s tem učence spodbudili tudi k inovacijam in umetnosti, ker so morali še sami kaj narediti. Žal je iz tretje triade opravilo športno bralno značko zelo malo učencev, saj imajo v tej starosti otroci enostavno preveč dela s šolo in s tem veliko tesnobe, depresije in ne vem, če sploh še imajo čas, da se zberejo in berejo. Če pa berejo, pa menim, da so mentalno kje drugje. Današnji otroci res nimajo časa. Tako jaz vidim situacijo.

Dobro bi bilo narediti raziskavo, ali smo na ta način iste bralce vzeli drugim bralnim značkam ali v vseh bralnih značkam sodelujejo eni in isti učenci ali pa smo dejansko razširili bralno pismenost in pridobili nove bralce.

Za zaključek me zanima, kaj vi med počitnicami naredite sami zase in za svojo družino kot oče ter kaj priporočate staršem kot pedagog. Kako spodbuditi otroke h gibanju med poletnim časom, da ne bodo samo za zasloni in zaprti v svojih sobah.

Poskušal bom vključiti tri vidike: zase, kot oče in kot pedagog.

Zase komaj čakam tista dva meseca počitnic, ker se odklopim in sem čim dlje na morju. Torej zase in za družino lahko rečem, da obožujemo vodo in vodne športe, kolesarjenje ter sprehajanje. Tudi otroka se nikoli nista upirala mojim športnim idejam.

Starši, ki imajo možnost, naj čim več potujejo skupaj z otroki – ni potrebno, da so to draga potovanja, lahko so izleti po Sloveniji. Naj starši otrokom predstavijo čim več različnih športov. Ne predlagam teh novih adrenalinskih in woop športov, ampak takšne športe, ki jih bodo lahko tudi kasneje gojili, ko bodo starejši ter takšne športe, ki jih lahko že sedaj skupaj opravljajo, da se bodo medsebojno družili in zabavali.

Glede padca telesnih sposobnosti lahko rečem da je situacija slaba. Deset mesecev vodiš in treniraš otroke, ki so na koncu uspešni. Nato pridejo počitnice, otroke prepustiš staršem oz. dvomesečni pavzi in v septembru vidiš upad gibalnih spretnosti. Upad ni samo pri učencih, ki hodijo samo v šolo, ampak je upad tudi pri vseh perspektivnih mladih športnikih, torej pri vseh tistih, ki niso še v profesionalnem športu. Zgolj za športnike v mladinskih reprezentancah je poskrbljeno, za vse ostale otroke pa moramo tako starši kot pedagogi in trenerji poskrbeti, da se dovolj gibajo tudi med poletnimi počitnicami. Dovolj bi že bilo otroke spustiti na igrišče, travnik in naj delajo, kar želijo. Naj se prosto gibajo. Naj plezajo, skačejo, se lovijo, se žogajo, brcajo žogo, mečejo na koš… karkoli, samo, da dajo energijo ven iz sebe. Današnji otroci so preveč vodeni in imajo strukturirane dneve ter se v dolgočasju ne znajdejo.