Slavica Babič, Lucija Mozetič
V tem prispevku predstavljamo zanimive poti naših članov iz podružnice za Severno Primorsko. Vabljeni, da se tudi sami v teh, malo hladnejših dneh, sprehodite po njih.
Iz Šmihela na Vitovlje
Prva sreda v mesecu je v podružnici za Severno Primorsko rezervirana za naše pohode. 4. 12. 2019 smo se odpravili na pohod iz Šmihela na Vitovlje. V lepem vremenu nam je bila ura in pol lagodnega vzpona pravšnja za zmeren trening. Pri cerkvi pa nas je že pričakal g. Simon Kerševan, arhitekt, ki z veseljem proučuje zgodovino tega območja. Res, doživeli smo izčrpno, lepo predstavitev.
Prva omemba Marijine cerkve na Vitovljah sodi v 14. stoletje (2. januar 1361). Kdaj in zakaj je nastala tu božja pot, je zavito v tančico skrivnosti. Še danes pa ostanki mogočnega taborskega obzidja s stolpom in vhodnimi vrati pričajo o zavetišču pred turškim ropanjem. V obdobju protireformacije in baroka je to svetišče, tako kot številna druga na Slovenskem, zaživelo kot še nikoli dotlej. Postalo je cilj številnih procesij od blizu in daleč. Znano je, da se je tukaj sredi 18. stoletja naselil puščavnik. Vitovska božjepotna cerkev pa je doživljala tudi kalvarijo. Prvič takrat, ko so jožefinske reforme omejile in prepovedale romanja. Najhujše pa je bilo med drugo svetovno vojno.
Leta 1966 so začeli težko in dolgotrajno obnovo in deset let pozneje, 6. junija 1976, praznovali blagoslov svojih prizadevanj.
Čeprav osiromašena zaradi porušenja, je cerkev tudi danes umetniško bogata. Našo pozornost pritegnejo razkošni gotski sklepniki, ki so zdržali miniranje in danes spet krase cerkev. Od leta 1990 je v cerkvi tudi kopija Marijinega kronanja. Po originalnih kipih, ki so bili rešeni in jih hranijo v kromberškem muzeju, jo je naredil domačin Stanko Hrovatin. Iz drevesnih korenin je naredil je tudi enkraten križev pot. Na binkoštni praznik 1991 pa so blagoslovili tudi novo barvno okno v prezbiteriju, delo Marte Kunaver.
Po ogledu, razgledu, malici in počitku smo se vrnili v Šmihel, kjer smo zadnji pohod v letu zaključili s skupnim kosilom na kmetiji Vrban.
Prem, Pivka, Prestranek
Ko smo se 7. 12. 2019 odpravljali na pot izleta »Prem, Pivka, Prestranek«, se je marsikdo spraševal, kaj bomo delali »tam gori«, kaj bomo videli, česar še ne vemo, a gremo vseeno. Na povratku domov smo bili očarani z našo slovensko zgodovino, kako je daljnosežna, polna čudežev.
Člani našega društva niso samo pohodniki, temveč tudi pohajači, zato gremo radi na izlete, kjer se obogatimo z zgodovino, kulturo in poezijo. Ker pa življenje ni samo lepo, smo si ogledali tudi vojaški muzej, ki je zelo lepo urejen, če je to prava beseda za tanke, granate , šrapnele. Začudiš se, kako je vojna domiselna, da je orožje tudi lepo oblikovano, okrašeno …
Končali smo na za današnji čas izredni kmetiji, EKO v vseh pridelkih, seno, seneno mleko, sir črno govedo kot noč, posebne pasme Angus. Imajo vzrejo konjev za ježo – islandske ponije, čredo osličkov in brejih mamic, ki so nas prav lepo pozdravili.
Naše potovanje se je začelo na Premu, vasi v osrčju Brkinov, na višini 486 m, na slemenskem robu nad reko Reko. Pravijo, da je bila prva rimska utrdba tukaj že 79. leta pr.n.št. Imenovana Castra Prem. V 12. st. je bilo tu ozemlje Oglejskega patriarha, v 13. st. je bil v gradu vitez Devinskih gospodov in Goriških grofov, do 15. st., ko so bili primorani prodati večino posestva Habsburžanom.
Grad so v času turških vpadov obzidali z 2 m širokim obzidjem, imel je jarek in dvižni most ter pogled nad celo vremsko dolino. V novejšem času je bilo več lastnikov, bile so vojne in tako je zgodovina napravili svoje.
Danes je grad lepo restavriran, zanimive poslikave so v njem, muzejske zbirke, ki predstavljajo zgodovino časa od prazgodovine do srednjeveških gradov v dolini reke Reke.
Na Premu se nahaja nekdanja Ljudska šola – v njej je spominska soba pesnika naše moderne Dragotina Ketteja, zanimivi in lepi rokopisi pisem in pesmi. Z družino je preživel del svojega kratkega življenja na Premu in pisal za mladeniča zelo zrele pesmi, narodno vsebinske, ljubezenske. Umrl je star 23 let v Cukrarni v Ljubljani.
Obiskali smo še lepo cerkev, ki se bohoti na nasprotnem vrhu slemena vasi. Sv. Helena se ponaša z velikimi orglami, ki jih je izdelal Ivan Milavec, strop in stene pa krasijo freske, ki so delo slikarja Toneta Kralja.
Pristali smo v Pivki, v Muzeju vojaške zgodovine. Strah zbujajoči muzejski predmeti, ki so bili v funkciji vojne, še ne tako daleč v našem spominu. A nekdo je rekel, ni napredka v tehnologiji, če ni vojn, pa še strinjali smo se? Podmornica in bivanje vojakov v njej, posebna zgodba, ter preživetje vojakov v tankih, skoraj nemogoče, a človek zmore skoraj vse.
Z nami je bil vnuk naše članice, vse ga je zanimalo, raziskoval je, se čudil in užival , kaj je videl, kako lepa je neobremenjena mladost. Dejal je noni, da drugič bo šel tudi z nami.
Končali smo po vojaško, v vojaški Kantini na kosilu, bilo je odlično z domačim teranom in štrudlom.
Nadaljevali smo v Prestranek. Ljubezniva vodička nas je popeljala k osličkom, konjem, kapitalec črni bik se je kregal na nas. Odšli smo še na farmo, ca 320 krav molznic, teličkov, si ogledali molžo. Hranijo se s pravim senom, pri degustaciji smo pili »seneno«mleko – preverili smo ga. Tudi skuta je bila dobra in po polnem dnevu, smo se odpravili proti domu.
.
