Piše: prof. dr. Zvezdan Pirtošek, zdravnik nevrolog, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani
V 21. stoletju lahko tako za sladkorno bolezen (diabetes ) kot za demenco ugotovimo, da se razraščata v epidemiji sodobnega časa. Diabetes v veliki meri odraža življenjski slog – nezdravo in prekomerno se prehranjujemo, živimo v kroničnem stresu, dosti premalo se gibamo. Ta življenjski slog je pogost tudi pri tistih, ki bodo zboleli za demenco, še bolj pa je demenca odraz velikega uspeha sodobne medicine – močnega podaljšanja življenjske dobe, ki se je v zadnjih 100 letih praktično podvojila.
A epidemiološka razsežnost ni edino, kar je skupno tema dvema boleznima. Genetski in okoljski dejavniki tveganja so podobni in podobna je usoda presnove v celicah.
.
Diabetes je povezan s hormonom inzulinom, ki uravnava količino sladkorja (glukoze) v telesu; pojavi se takrat, ko človekovo telo ne proizvaja inzulina ali pa takrat, ko se inzulin sicer proizvaja, vendar ga telo ne more uporabiti. V enem in drugem primeru različni organi ne dobijo glukoze, ‘goriva’, ki ga potrebujejo za svoje normalno delovanje. Glukoza ostaja v krvi in dodatno poškoduje različne organe.
V glavnem ločimo dve vrsti diabetesa – diabetes tipa 1 in diabetes tipa 2; poleg tega se diabetes lahko prehodno pojavi tudi med nosečnostjo. Diabetes tipa 2 je dejavnik tveganja za mnoge druge motnje in bolezni – za prekomerno težo, za bolezni srca in žilja, pa tudi za demence, med katerimi so najpogostejše Alzheimerjeva, žilna in mešana.
Kaj je demenca?
Demenca pomeni upad višjih miselnih funkcij, predvsem spomina, prostorske orientacije, pozornosti, sposobnosti računanja, branja, pisanja, govora…
O demenci govorimo takrat, ko postane upad razumskih funkcij tolikšen, da ne moremo več samostojno opravljati vsakodnevnih opravil doma ali v službi. Še preden pa se razvije očitna demenca, mnogi bolniki sami opazijo, da težko najdejo pravo besedo, da pogosto pozabljajo. Govorimo o blagi kognitivni motnji, kjer so težave že prisotne, a še ne ogrožajo bolnikovih delovnih zmožnosti. Najdemo jih zlasti pri natančnem psihološkem testiranju, pa tudi pri nekaterih načinih slikanja možganov in pregledu hrbtenjačne tekočine (likvorja). Skoraj polovica bolnikov z blago kognitivno motnjo bo v roku treh let prešla v Alzheimerjevo bolezen (v primerjavi s 3 % tistih, ki imajo zgolj ‘s starostjo povezano’ pozabljivost).
Kako pa pride do tega, da se pri bolnikih z diabetesom okvarijo tisti deli možganov, ki so pomembni za um in spomin?
Pri bolnikih z diabetesom so celice – tudi možganske – odporne na inzulin ali pa celice nanj slabše reagirajo. Inzulin je za možgane pomemben iz več razlogov; (i) inzulin sam po sebi izboljšuje spomin, (ii) vezavnih mest za inzulin je največ ravno v ‘spominskih’ centrih in (iii) inzulin omogoča vstop glukoze, možganskega goriva, v možganske celice. Če bodo celice na inzulin odporne, pa to pomeni, da bo v možganske celice vstopilo manj glukoze, manj možganskega goriva. In da bo situacija še bolj neugodna, so pri diabetesu okvarjene tudi možganske žile, kar dodatno oslabi možgansko prehrano.
Sodobne raziskave so potrdile, da imajo bolniki z blago kognitivno motnjo in diabetesom več možnosti, da razvijejo demenco, pa tudi, da je pri bolnikih z Alzheimerjevo demenco v možganih znižana količina inzulina, ter da možganske celice (nevroni) slabše reagirajo na preostali inzulin. Zato vanje – podobno kot pri diabetesu – ne more vstopiti ali le s težavo vstopa ‘gorivo’, torej glukoza. V tem smislu sta si diabetes tipa 2 in demenca po mehanizmu zelo podobna in nekateri znanstveniki – na pol v šali, napol zares – Alzheimerjevo demenco imenujejo ‘diabetes tipa 3’.
Jasno je, da sta diabetes in demenca zaradi podobnega mehanizma zelo povezana, in da so možgani bolnika z demenco podobni možganom bolnika z diabetesom. Vendar mnogi bolniki z diabetesom nikoli ne bodo dobili Alzheimerjeve demence, in mnogi bolniki z Alzheimerjevo demenco nikoli ne bodo zboleli za diabetesom. Znanstveniki torej niso našli jasne vzročne povezave, vedo pa, da je diabetes tipa 2 dejavnik tveganja za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Prav tako se je pokazalo, kot rečeno, da blaga kognitivna motnja lažje preide v demenco, če imamo diabetes.
Tipični klinični znaki demence
Danes vemo, da se prve spremembe v možganih pri bolnikih z Alzheimerjevo demenco pojavijo veliko let ali celo nekaj desetletij pred prvimi kliničnimi znaki. Tipični klinični znaki demence so upad spomina, motnje govora, težave s časovno in krajevno orientacijo, nezmožnost računanja, branja, pisanja, težave s presojo, abstraktnim razumevanjem, spremembe čustvovanja in vedenja, Takoj, ko se pri človeku pojavijo taki znaki, je potrebno obiskati zdravnika – najprej družinskega zdravnika, po potrebi pa kasneje tudi nevrologa ali psihiatra. Nevrolog bo opravil diagnostičen pogovor z bolnikom in skrbnikom, bolnika bo testiral s preprostimi spoznavnimi testi (znani so npr. Kratek preskus spoznavnih sposobnosti, Test risanja ure), s testi za ugotavljanje depresije in motenj razpoloženja. Bolnika bo napotil na slikanje možganov (magnetno resonanco), na pregled krvi in na analizo možgansko-hrbtenjačne tekočine (likvorja). Z navedenimi preiskavami zdravnik v prvi vrsti ugotavlja, ali morda ne gre za katero od demenc, ki jih lahko ozdravimo – demenco zaradi pomanjkanja vitaminov B, motnje delovanja ščitnice, tumorja v možganih, pa tudi nizkega ali visokega krvnega sladkorja, ki lahko okvarita možganske celice.
Najbolj pogosta je Alzheimerjeva demenca, katere vzroka ne poznamo, poznamo pa mehanizme njenega nastanka – in med mehanizmi, se zdi, ima pomembno vlogo tudi odpornost možganskih celic na inzulin.
Zato bodo tudi dejavniki, ki ščitijo pred diabetesom, zelo podobni tistim, ki ščitijo pred demenco.
Zaščitni dejavniki pred demenco
- dovolj gibanja in telesne dejavnosti;
- primerna telesna teža;
- izogibanje kajenju in prekomernemu uživanju alkohola (ob tem pa so nekatere študije ugotovile, da manjše količine alkohola pri demenci morda delujejo ugodno);
- zdrava, sveža hrana z obiljem sadja, zelenjave, rib, oreščkov, žlica olivnega olja (kot najdemo v t.i. ‘mediteranski dieti’);
- izogibanje stresu;
- dovolj (ne premalo in ne preveč) spanja; potreba po spanju je sicer zelo individualna, v glavnem je dobro spati od 7 do 9 ur;
- prijetne in številne družabne vezi.