Povzetek srečanja in diskusije na temo Biološka in podobna biološka zdravila ter Vzvodov za motiviranje članstva v društvih, v kateri smo sodelovali 12. novembra 2014.
Biološka zdravila so bolnikom v zadnjih tridesetih letih odprla nove možnosti zdravljenja in prinesla revolucijo pri obvladovanju nekaterih bolezni; spremenila in izboljšala so življenje že več kot 350 milijonom bolnikov po vsem svetu, danes pa je več kot polovica vseh novih zdravil, ki pridejo na trg, bioloških. Biološka zdravila delujejo tarčno in so za zdravljenje nekaterih bolezni zato lahko veliko bolj učinkovita od klasičnih kemičnih substanc (zdravil), a je obenem nujno, da bolnik dobro razume, kako delujejo. V marsičem se pomembno razlikujejo od kemičnih zdravil – gre za kompleksne in občutljive beljakovine, pridobljene z zahtevnimi postopki s pomočjo celic živih organizmov, ki proizvedejo na primer hormon ali protitelo, ki ga našemu telesu primanjkuje. Ker je pridobljeno s pomočjo živih celic in je celotni postopek in način pridobivanja končne zdravilne beljakovine nemogoče popolnoma kopirati, pri bioloških zdravilih tudi ne govorimo o generičnih zdravilih in popolni medsebojni zamenljivosti, temveč o podobnosti oziroma podobnih bioloških zdravilih.
Kako pridobivamo sodobna biološka zdravila
Zdravila, pridobljena iz živih organizmov, so včasih pridobivali z izolacijo iz živali ali rastlin ali pa s klasično biotehnologijo, s katero pridobivamo npr. antibiotike. Sodobna biološka zdravila pa so pridobljena s pomočjo rekombinantne tehnologije DNK.
Pri tem biotehnološkem postopku najprej izoliramo gen, ki je v našem telesu zadolžen za proizvodnjo želene snovi, npr. inzulina ali rastnega hormona. Ta gen nato vstavimo v gostiteljsko celico, ki je s tem dobila navodila, kakšne snovi naj proizvede. Celice nato v velikih posodah hranimo, da se delijo in množijo, na koncu pa s čiščenjem in izolacijo pridobimo čisto beljakovino, ki je končni proizvod – biološko zdravilo. Celotni postopek je računalniško voden in poteka v strogo določenih in nadzorovanih pogojih, v povsem sterilnem okolju, kajti že ena sama bakterija, ki bi prišla do gostiteljskih celic, bi jih uničila. Poleg tega so celice zelo občutljive na spremembe v okolju, na primer temperature in kislosti.
Razlike med »običajnim« in biološkim zdravilom
Postopek pridobivanja biološkega zdravila je veliko zahtevnejši od sintetiziranja kemičnih zdravil, slednji je precej krajši, saj traja nekaj dni, za eno serijo biološkega zdravila pa potrebujemo tedne ali mesece. Poleg tega je treba skrbno nadzorovati več spremenljivk v okolju, tudi kontrol kakovosti je pri prvih okrog 50, pri drugih pa okrog 250, torej kar petkrat več. Ker so biološka zdravila slabo obstojne in občutljive beljakovine in ker bi jih v želodcu razgradili kot vsako drugo beljakovino v hrani, jih bolniki prejmejo z injekcijo v veno ali v podkožje, kemična zdravila pa lahko jemljemo v obliki tablet. Kompleksnost izdelave bi lahko primerjali z izdelavo kolesa na eni in izdelavo avtomobila ali celo manjšega letala na drugi strani. Podobno razmerje velja tudi za velikost in težo molekul: tako je na primer molekula aspirina sestavljena iz 21 atomov, jih ima inzulin približno štiridesetkrat več, eno monoklonsko protitelo pa tisočkrat več, preko 20 tisoč atomov, ki so med seboj povezani v vijačnice ter tvorijo kompleksno in občutljivo tridimenzionalno molekulo.
Kako delujejo biološka zdravila
Sodobna biološka zdravila med drugim lahko zdravijo ali zelo omilijo simptome rakavih bolezni, kroničnih vnetnih bolezni (npr. revmatoidnega artritisa, luskavice ipd), presnovnih bolezni (npr. sladkorne bolezni); mišično-živčnih bolezni, motenj v rasti, pomagajo pa tudi pri presaditvi organov. Njihova učinkovitost izhaja iz dejstva, da so našemu telesu navadno zelo domača in v veliko pomoč, ker so jih naredile žive celice, lahko pa jih telo prepozna tudi kot tujek, ki izzove naš imunski sistem, ta pa zato zdravilo uniči. Tak odziv imenujemo imunogenost, kar je posebnost bioloških zdravil in tudi zato so zahteve pri spremljanju in poročanju neželenih učinkov drugačne in bolj stroge. Med drugim se pri poročanju zahtevajo podatki o zaščitenem imenu, proizvajalcu in seriji originalnega ali podobnega biološkega zdravila.
Podobna biološka zdravila
Ker je zdravilo, ki ga proizvajalec pridobiva iz določene vrste gostiteljskih celic po točno določenem postopku, edinstvena beljakovina, jo je nemogoče povsem kopirati. Popolno posnemanje zdravilne učinkovine je mogoče pri kemičnih sinteznih zdravilih, zato pri njih lahko govorimo o generičnih zdravilih. Pri posnemanju bioloških zdravil pa proizvajalci v celice sicer vstavijo enak gen (lahko bi rekli enak »program«), a zaradi kompleksnega postopka in razlik v pogojih ne govorimo o generičnih, temveč o podobnih bioloških zdravilih. Podobno biološko zdravilo je torej podobno in ne enako originalnemu oziroma referenčnemu biološkemu zdravilu. Zato za odobritev podobnega biološkega zdravila ne zadošča le dokazana bioekvivalenca kot pri generičnih zdravilih, ampak mora proizvajalec podobnega biološkega zdravila opraviti tudi klinične študije, s katerimi dokaže varnost in učinkovitost zdravila. Evropska agencija za zdravila (EMA) je sicer določila smernice glede teh zahtev, a pri obravnavi vlog za registracijo kljub temu odloča od primera do primera.
Podobna biološka zdravila že prihajajo na trg in vse več jih bo na voljo bolnikom. Pri tem pa ostaja nekaj odprtih vprašanja za razpravo med stroko in regulatornimi organi. EMA se je odločila, da je ekstrapolacija indikacije pri bioloških zdravilih sprejemljiva. To pomeni, da so biološkemu zdravilu, ki s kliničnimi študijami dokaže ustrezno varnost in učinkovitost za eno indikacijo, priznane tudi vse ostale indikacije, ki so odobrene originalnemu, referenčnemu zdravilu.
Vprašanje poimenovanja in označevanja je izrednega pomena za transparentnost in sledljivost zdravila, da torej bolnik točno ve, katero zdravilo prejema in da se morebitne neželene učinke lahko poveže s točno določenim zdravilom, proizvajalcem in serijo. EMA zato podpira predpisovanje zdravil s tržnim in ne nelastniškim imenom. JAZMP se je odločila tudi, da podobna biološka zdravila niso primerna za sistem medsebojne zamenljivosti. Farmacevt v lekarni tako biološkega zdravila tudi ne more zamenjati za drugega z isto učinkovino, kakor to lahko stori pri generičnih zdravilih, ki so na listi medsebojno zamenljivih zdravil.
Biološka zdravila predstavljajo novo generacijo zdravil, ki so prinesla velik napredek in nov način zdravljenja številnih do nedavno neozdravljivih bolezni, a so obenem tudi področje, ki ga znanost šele dobro spoznava. Zato je, tudi ob prihodu podobnih bioloških zdravil, informiranost bolnikov ključnega pomena za uspešnost zdravljenja in napredek sodobne medicine.