Naslov zelo spominja na znameniti Hamletov rek »Biti ali ne biti«. Povezava med naslovom in Hamletom je bližja, kot si predstavljamo na prvi pogled. Biti ali ne biti je brez dvoma povezano z dolžino življenja.
Nezadosten vnos hrane in posameznih hranil, glede na potrebe posameznika, pomeni, da ta vsaj delno strada. Lahko tudi popolnoma, ampak potem je dokaj jasno, da se bo v približno 3 mesecih (če je zdrav), njegovo življenje obrnili bolj v smer »ne biti«. Bolniki in tudi starostniki lahko zdrsnejo v to smer že veliko prej.
V vsakodnevnem življenju se nam blage / mejne oblike stradanja dogajajo vseskozi. Zlasti, če si ne organiziramo prehrane in nam zmanjka časa, da bi z vnosom hrane zadostili našim presnovnim potrebam. Nekateri tudi namerno vseskozi nihajo med pretiranim in pomanjkljivim vnosom hrane, bilanca za zdravje je v vsakem primeru negativna.
Vpliv omejenega vnosa hrane, ki ga opredelimo kot energijska (ali kalorična) restrikcija, je zanimiva raziskovalna tema, ker jo mnogi neposredno povezujejo z zdravjem. Kot primer navajajo nekatere skupine prebivalcev, npr. Japonce na Okinavi, ki naj bi živeli dlje, ker jedo malo manj, kot bi dejansko potrebovali. Kot podporo hipotezi ugodnega učinka omejitve energijskega vnosa na upočasnitev staranja navajajo različne fiziološke razloge. Med vodilne spadata upočasnitev presnove in bolj učinkovita avtofagija, ki naj bi delovala kot nekakšen čistilni servis za telo. V zadnjih letih pa vedno manj citirajo rezultate raziskav na živalih, ki jih res težko prenesemo na človeka.
Na prvi pogled so ti pristopi – ko jemo manj, kot potrebujemo, privlačni. Zbujajo nam neke vrste občutek, da bomo telo »prihranili« in bo zaradi tega dlje dobro delovalo. A ob tem si moramo najprej odgovoriti na nekaj vprašanj.
Kje je meja, ko bi bila omejitev energijskega vnosa še potencialno koristna?
Ali je to do 15 %, kot predlagajo nekatere raziskave? Verjetno meja za zdravstveno škodo energijske omejitve ni enaka za mlade in starejše, zdrave in bolne, ženske in moške? Rezultati eksperimenta Minnesota, v katerem so med drugo svetovno vojno Američani proučevali pol-stradanje (energijski vnos okoli 1650 kcal na dan) so izjemno nazorno prikazali, kako premajhen vnos hrane škodi telesu in duši, čeprav so bili preiskovanci zdravi moški. Pa to ni tako majhen energijski vnos. Številni, ne da bi hoteli stradati, pojedo kakšen dan manj. Ob tem ne pozabimo, da je bila učna ura o stradanju, ki smo jo v Evropi doživeli med drugo svetovno vojno, žal še bolj radikalna. V koncentracijskih taboriščih so izstradali (pre)številne.
Kako se na omejitev energijskega vnosa odzovejo starostniki?
V starosti nezadostni energijski in hranilni vnosi motijo mehanizme, s katerimi se naše telo bori proti staranju in bolezni, zmanjša se tudi sinteza beljakovin. Posledice so znane. Starostnik, ki izgublja pusto maso, na čelu z mišično, bo verjetno prej umrl. Popravljalni in regeneracijski mehanizmi delujejo slabše, zato bo prej opešal.
V kakšnem odnosu sta omejitev energijskega vnosa in telesna dejavnost?
Telesna dejavnost je nedvomno izjemno učinkovit regulator presnove. Vsaka telesna vadba zviša stopnjo presnovnih procesov in vodi k povišanju energijskih potreb. Kar pa je ravno nasprotno od tega, kar želimo doseči z znižanim vnosom energije – upočasniti energijsko presnovo in druge presnovne procese. Prav tako je vadba »na prazno« bolj naporna in manj učinkovita. Telo se slabše popravlja po vadbi – regenerira. Poznamo tudi bolezensko stanje, ki se razvije ob daljšem pomanjkanju energije za bazalno presnovo. Imenuje se sindrom relativnega energijskega primanjkljaja ali REDs in je posledica hormonskih motenj, ker je telo v pomanjkanju energije skušalo preživeti na ta način, da se je zvišala tvorba stresnih hormonov in zmanjšalo nastajanje hormonov, potrebnih za normalno delovanje telesa in njegovo obnovo. V prostem prevodu REDs predstavlja bolezensko stanje, ker se je telo nekako pokvarilo zaradi kroničnega energijskega primanjkljaja.
Torej, zdi se, da sta redna telesna dejavnost in premalo energijskega vnosa nekako skregana pri svojem učinku na zdravje.
Kaj pa zdaj?
Predlagam, da jeste ravno prav za vas, torej ne preveč, ne premalo. Karkoli počnete. Skrajnosti škodijo zdravju same po sebi.
Nato poskrbite, da boste prehranske vnose uravnovesili s potrebami telesa – tudi ob telesni vadbi. Če je te več, je potrebno tudi več hrane! Tako boste ubili dve muhi na en mah. Deležni boste zdravstvene dobrobiti primerne prehrane za vas in jih nadgradili z zdravstveno ugodnimi učinki telesne vadbe. Zdravstvena preventiva in obvladovanje bolezni samo s prehrano predstavlja verjetno preveč ozek pogled na zdravje.
Foto: Nada Kozjek Rotovnik (pptx)
Preberite še: