Besedilo in slike: Valentina Vovk
Ko smo se dogovarjali, kam naj jo mahnemo na izlet, sem predlagala, da bi šli v smeri proti Kobaridu, proti soncu, sem pomislila. Spomnila sem se, da me je vedno vleklo v kraj z zanimivim imenom, ki je omenjano tudi v stari ljudski pesmi, pa tja še nikoli nisem šla.
Takole se začne pesmica: »Čin čin čin Drežnica, kje so kozice, gori na travici kjer ni vodice …« Zagotovo ste si jo kdaj že prepevali ali pa slišali.
Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice?
Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice?
Gori na skalici, kjer ni vodice.
Ho-ja, ho-ja ho-ja-ja-ja,
ho-ja, ho-ja, ho-ja-ja-ja.
Sončece sije, dežek nam gre,
mlinar pa melje brez vsake vode.
Ho-ja…
Dekle je šivala kar brez šivanke,
fantič brez noge je skakal čez planke.
Ho-ja…
Mati je kuhala kozji rep, oče kliče vseh devet,
preden pride vseh devet, mati sne ves kozji rep.
Ho-ja…
Zakaj Drežnica?
Zanimalo me je, kakšen je ta kraj, prej sem si ga namreč ogledovala le na fotografijah. Poleg tega je pa Drežnica obdana z venčkom gora in je odlično izhodišče za poletna planinarjenja. Drežnica je slikovito naselje, ki leži na nadmorski višini 560 m ob vznožju zahodne stene Krna.
Območje ponuja vse, od kratkih sprehodov na razgledne točke Grad in Male skale preko prijetnih celodnevnih planinskih tur na Krn, Krasji vrh, Vrata in Vršič. Vse to si bom zapomnila do odprtja planinske sezone, tokrat pa so bili, tudi zaradi dolžine dneva, načrti bolj sprehajalno uživaške narave.
Naš prvi cilj je bil Kobarid, ki smo ga, zaradi časovne stiske le obvozili. Od tu do Drežnice je le še 6 km, vendar smo mi naredili še postanek v trgovini Mlekarne Planika, kjer smo si nakupili zalogo tolminskih sirov. Če imate radi sire priporočam, odlični so.
Žal nas po poti ni spremljalo sonce in zato pašniki ob vstopu v kraj niso bili tako osončeni kot sem si jih naslikala v glavi, so bili pa pogledi vseeno dih jemajoči. Sprehod po kraju je bil prijeten in seveda smo šli do največje kulturne znamenitosti tega kraja, do cerkve Srca Jezusovega, ki je bila sezidana leta 1912. Cerkev je postavljena malo višje nad krajem in tudi od tu se odpirajo čudoviti pogledi. Na poti do cerkve pa smo imeli srečo, da smo v ogradi kmetije videli znamenite črne drežniške koze, ki so edina priznana avtohtona slovenska pasma koze. Skupaj z ovčjerejo namreč predstavljata glavnino reje živali v drežniških vaseh.
Zelo poznan je tudi Drežniški in Ravenski pust, ki spada med bolj znana pustovanja v Sloveniji. Gre za starosvetno pustovanje poganskega izvora, ki naj bi se ga po tradiciji udeleževali le neporočeni fantje. Lesene maske si izdelujejo sami in tako ohranjajo svojo kulturno dediščino.
Od tu smo se odpravili do sosednje vasice Koseč, kjer smo imeli v planu še malo več hoje in razmigavanja, naš cilj so bila Koseška korita. Avtomobil smo pustili ob cesti na urejenem manjšem parkirišču in se odpravili do vasi, kjer nas je že kmalu na začetku lesena turistična tabla usmerila na lepo urejeno sprehajalno pot k Koseškim koritom. Prav lepa pot med travniki nas najprej pripelje do cerkvice Sv. Justa, ki je menda eden najstarejših sakralnih objektov v Posočju. Od tu naprej pa pot preide v gozd in večinoma je zelo lepa, čeprav se je videlo, da le ta že dalj časa ni bila vzdrževana. Sem ter tja je bilo treba obiti kakšno padlo drevo pa tudi sicer je treba gledati pod noge, ker je bila kaka lesena stopnica sumljivo zmatrana, zato jo je bilo bolje prestopiti, kot da bi se morda pod nogami udrla.
Gre za krožno pot, ki traja približno 2 uri, odvisno od tempa hoje in števila postankov. Pametno je obuti dobre superge ali še bolje pohodne čevlje, saj je sem in tja spust navzdol proti koritom tudi malo bolj strm. Posebno primerna je ta pot ob vročih poletnih dnevih, saj hodimo ves čas po gozdu v prijetni senci drevesnih krošenj. Poleg tega hodimo ob potoku Stopnik zato se, na določenih točkah, kjer je to varno, lahko tudi osvežimo z vodo iz potoka. Stopnik je na poti do korit ustvaril kar štiri preko 20 metrov visoke slapove, ki jih lahko občudujemo in fotografiramo na razglednih točkah. Pred zadnjim slapom pot zavije in nas pripelje do Koseških korit. Ta so nastala, ko si je pot med skalami utiral potok Brsnik. Od tu naprej je za pohodnike zaradi divje narave neprehodno. Tukaj nam bodo jeklene vrvi pomagale ( to je tudi edini malo bolj strm del), da se dvignemo nad korita in se usmerimo nazaj proti vasi. Kmalu pridemo do gozdne jase, kjer so energetske točke imenovane Glavica. Tu so tudi klopi tako da lahko, če boste utrujeni počijete in se naužijete lepote narave, morda pa svoje telo napolnite še z dodatno energijo. Od tu naprej je še kake pol ure hoda po gozdu, nato pa spet pridemo do travnatih jas in že zagledamo vas.