Piše prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.
Srce, žile in kri z usklajenim delovanjem zagotavljajo, da ima vsaka izmed 30 trilijonov (tisočev milijard) celic v človeškem telesu v vsakem trenutku na razpolago dovolj kisika in hranil, ter da lahko sproti oddaja ogljikov dioksid in druge odpadne snovi.
Razen redkih izjem, celice od najbližje kapilare niso oddaljene več kot 50 mm (tisočink milimetra). Zaradi silne razvejanosti skupna dolžina žil v človeškem telesu dosega neverjetnih 100.000 km. Velika večina žil je zelo drobnih, najmanjše so kapilare, preko katerih se med celicami in krvjo dogaja izmenjava raztopljenih plinov, hranil in odpadnih snovi. Srce in žile tvorijo dve veliki, razvejani, med seboj povezani zanki: sistemski krvni obtok, ki oskrbuje tkiva s hranili in kisikom ter odstranjuje presnovke, med njimi ogljikov dioksid, in pljučni krvni obtok, v katerem se kri zasiti s kisikom in odda ogljikov dioksid. Kako deluje krvni obtok, je leta 1628 objavil angleški zdravnik William Harvey na podlagi svojih pronicljivih opažanj in eksperimentov. Trajalo je kakšnih 20 let, preden so učenjaki sprejeli njegova spoznanja in zavrgli 1500 let staro Galenovo teorijo, da kri nastaja v jetrih in po venah (!) teče proti tkivom.
Zdravo telo je ob poškodbi tkiva sposobno brez večjih težav obnoviti drobno žilje (mikrocirkulacijo). Žal to ne velja za večje prevodne žile, med katere prištevamo arterije, ki vodijo kri iz srca proti tkivom, in vene, ki vodijo kri nazaj proti srcu. Kadar resno zbolijo ali se poškodujejo večje žile, telo ne zna samo popraviti škode.
Ateroskleroza
Najpogostejša bolezen arterij je ateroskleroza, počasi potekajoča vnetna bolezen, ki prizadene posamezne žilne odseke, na katerih se razvijajo aterosklerotične lehe. Eden od ključnih dejavnikov, ki spodbuja razraščanje aterosklerotičnih leh, je škodljivi LDL-holesterol. Ateroskleroza povzroči težave tedaj, ko leha pomembno zoži arterijsko svetlino in prične ovirati tok krvi, ali kadar se leha natrga, na raztrganini pa nastane krvni strdek (tromb), ki popolnoma zapre žilno svetlino. Najhujši zapleti ateroskleroze so srčni infarkt, ishemična možganska kap ali gangrena noge. Aterosklerozo je najbolje preprečevati oz. zaustavljati z zdravim življenjskim slogom, uravnavanjem krvnega tlaka, krvnih lipidov, preprečevanjem zlepljanja krvnih ploščic. Pri napredovalih oblikah ateroskleroze vzpostavljamo pretok skozi zaprto arterijo s postavitvijo žilnih opornic ali s kirurškimi tehnikami, najpogosteje z žilnimi obvodi.
Anevrizme
Na drugem mestu po pogostosti arterijskih bolezni so anevrizme, žilne izbokline, ki grozijo z raztrganjem in notranjo krvavitvijo. Anevrizme najpogosteje prizadenejo trebušno aorto, nekoliko redkeje pa prsno aorto. To ni čudno, če vemo, da da aorta deluje kot blažilec srčnega utripa in neprestano niha v ritmu srca: ob srčnem iztisu se nekoliko razširi, med polnjenjem srčnih prekatov pa se aorta skrči in s tem pomaga k bolj enakomernemu pretoku krvi po telesu. Aorta vsako leto sprejme več kot 30 milijonov srčnih iztisov po približno 1 deciliter, torej se po njej pretoči letno vsaj 3 milijone litrov krvi. Stena aorte vsebuje elastična vlakna, ki z leti slabijo, zato aorta postaja čedalje bolj toga. Pri nekaterih ljudeh aortna stena popusti in se pretirano razširi. Podobno velja za druge arterije, v katerih je tok krvi prav tako pulzirajoč v ritmu srčnega utripa. Kadar premer arterije preseže največji normalni premer za vsaj 50 %, govorimo o anevrizmi. Pogostost arterijskih anevrizem narašča s starostjo, pri mlajših ljudeh z arterijskimi anevrizmami pa gre pogosto za genetsko povzročeno slabost žilne stene. Nastanek anevrizem pospešujeta kajenje in visok krvni tlak.
Večina anevrizem trebušne aorte ne predstavlja resne nevarnosti za raztrganje vse do premera, ki doseže ali preseže 5,5 cm. Odločitev za revaskularizacijsko zdravljenje anevrizem trebušne aorte sprejema konzilij strokovnjakov, med katerimi so srčno-žilni kirurg, intervencijski radiolog in specialist kardiologije in vaskularne medicine. Klasično zdravljenje anevrizme trebušne aorte je kirurško, z odpiranjem trebuha in všitjem žilne proteze. Kadar anatomske razmere dopuščajo, se čedalje pogosteje odločamo za katetrsko vstavitev pokritih znotrajžilnih opornic, ki jih intervencijski radiolog »zasidra« nad in pod anevrizmo, s čemer jo izključi iz obtoka. Znotrajžilno zdravljenje anevrizem trebušne aorte zahteva krajše bivanje v bolnišnici in povzroča manj takojšnjih zapletov, zahteva pa pogostejše spremljanje po posegu, saj lahko pride do različnih oblik puščanja krvi v anevrizmino vrečo.
Disekcija
Zahrbtna bolezen arterij je disekcija, razslojitev žilne stene. V začetnem delu aorte disekcija grozi z raztrganjem v osrčnk in posledično tamponado srca (onemogočanjem polnjenja srca in posledično zaustavitvijo cirkulacije). Na arterijskih razcepiščih disekcija lahko zapre dotok krvi posameznim vejam. Razslojena žilna stena z dvema svetlinama se pogosto prične anevrizmatsko širiti in grozi z raztrganjem. Vzroke za disekcijo razmeroma slabo poznamo. Pogosto gre za genetske vzroke šibkosti arterijske stene, včasih gre za krvavitev v aterosklerotično leho in posledično razslojitev arterijske stene, prispevata tudi arterijska hipertenzija in kajenje. Disekcije zdravimo kirurško z všitjem žilne proteze, znotrajžilno s postavitvijo žilnih opornic ali pa konzervativno – z uravnavanjem vseh dejavnikov tveganja in s spremljanjem.
Vazospastične bolezni
Ko prehajamo proti mikrocirkulaciji, moramo omeniti vazospastične bolezni drobnih arterij, med katerimi je najbolj znan Raynaudov fenomen. Gre za pretirano zožitev drobnih arterij, najpogosteje na prstih rok ali nog, ki jo povzroči mraz, lahko pa tudi razburjenje ali izpostavljenost vibracijam. Posamezni prsti nenadoma postanejo popolnoma beli in se le počasi ogrejejo, pri čemer lahko prehodno pomodrijo in nato postanejo svetlo rožnati. Raynaudov fenomen, ki ni povezan s pridruženimi boleznimi, predstavlja neprijetnost, ki pa pacienta ne ogroža. V zdravljenju priporočamo predvsem izogibanje dejavnikom, ki sprožijo napade. Kadar pa je Raynaudov fenomen pridružen sistemskim vezivnotkivnim boleznim, kot sta npr. skleroderma ali lupus, v drobnem žilju pogosto nastopijo poleg funkcijskih tudi strukturne motnje, ki lahko povzročijo ulceracije in celo gangreno prstov. V tem primeru je odločilno zdravljenje osnovne bolezni.
Mikrocirkulacija
Mikrocirkulacija je neločljivo povezana s praktično vsemi tkivi v telesu, saj jih dobesedno prepreda. Pretok skozi kapilare regulirajo gladkomišični prekapilarni sfinktri, ki določajo, kolikšen delež krvi steče skozi prave kapilare in kolikšen delež se iz arteriol neposredno pretoči v venule po »kratkih stikih«, žargonsko imenovanih »šanti«.
Pogosta bolezen mikrocirkulacije je diabetična mikronagiopatija, ki prizadene zlasti očesno ozadje, ledvice in živčna vlakna. Za diabetično mikroangiopatijo je značilna zadebelitev kapilar na račun bazalne membrane, kar povzroča slabo preskrbljenost tkiv s kisikom in postopno odpovedovanje prizadetih organov. Za preprečevanje diabetične mikoroangiopatije je ključno skrbno regulirati raven krvnega sladkorja.
Delovanje mikrocirkulacije se poruši tudi pri zapori dovodne arterije in pri številnih kritičnih boleznih, med katere prištevamo avtoimunske vnetne bolezni, sistemske okužbe in šokovna stanja. Poleg podpornega zdravljenja z dovajanjem elektrolitnih raztopin, je ključno zdravljenje osnovne bolezni.
Pri bolezni kovid-19 je vselej prizadet notranji žilni sloj, endotelij, ki vsebuje veliko beljakovine ACE2, preko katere virus Sars-CoV-2 vstopa v celice. Poškodba celic ob okužbi z virusom in imunski odziv povzročata vnetje žil s povečano prepustnostjo mikrocirkulacije ter povečano nagnjenostjo k strjevanju krvi – zlasti v mikrocirkulaciji in v venah, v manjši meri tudi v arterijah. Povečana prepustnost pljučnih kapilar pri hudih oblikah kovida vodi do vnetnega pljučnega edema, ki otežuje izmenjavo plinov in zahteva zdravljenje z dodatnim kisikom ali z mehanično podporo dihanju. Obstajajo podatki, ki govorijo v prid domnevi, da je t.i. dolgi kovid, ki se kaže zlasti z utrujenostjo, motnjami spomina in koncentracije, posledica dolgotrajno okvarjenega delovanja notranjega žilnega sloja – endotelija.
Dramatična oblika nenadnega porušenja mikrocirkulacije je anafilaktični šok, ki lahko nastopi ob piku ose ali čebele pri senzibilizirani osebi. V zelo kratkem času pride do povečane prepustnosti mikrocirkulacije, povečane filtracije krvne plazme v medcelični prostor in zmanjšanja prostornine krvi, kar ogrozi preživetje. Najpomembnejši ukrep pri zdravljenju anafilaktičnega šoka je hitro vbrizganje adrenalina v mišico, sicer pa se je treba skrbno izogibati alergenu.
Iz mikrocirkulacije kri odteka v drobne vene, ki se na poti proti srcu združujejo v čedalje večje vene.
Venska tromboza
Najnevarnejša bolezen ven je venska tromboza, ki grozi z odtrganjem dela strdka in njegovo zagozditvijo v pljučnem obtoku, čemur pravimo pljučna embolija.Ker sta bolezenski stanji tesno povezani, pogosto govorimo o venski trombemboliji. Venska tromboza najpogosteje nastane v venah spodnjih okončin.Vzroke za vensko trombembolijo lahko razdelimo v tri skupine: upočasnjen tok krvi (npr. pri dolgotrajnem ležanju ali nepomičnosti, mavčnih oblogah), povečano nagnjenost krvi k strjevanju (npr. med nosečnostjo, ob porodu, ob jemanju hormonske kontracepcije, ob rakavih boleznih, ob prirojenih ali pridobljenih trombofilnih stanjih), ali poškodbo notranjega žilnega sloja (npr. ob postavitvi žilnih katetrov ali ob vnetju, ki je lahko povzročeno z imunskimi mehanizmi ali z okužbo, v zadnjem času zelo pogosto ob prebolevanju kovida).
Vensko trombembolijo zdravimo z antikoagulacijskimi zdravili, ki preprečujejo razraščanje strdkov in dajo telesu možnost, da počasi raztopi venske strdke ali jih preoblikuje v vezivo. Pri zelo hudih motnjah venskega odtoka ali hudih oblikah pljučnih embolij lahko strdke aktivno raztapljamo, pri čemer se poveča nevarnost krvavitve, ki je v zelo redkih primerih usodna, zlasti če do nje pride v možganih. Trombozirane medenične vene je mogoče odpirati tudi s katetrskimi posegi in postavitvijo žilne opornice.
Izredno pogosta bolezen je vensko popuščanje z razširjenimi, vijugavimi venami spodnjih okončin, po katerih kri ne odteka nemoteno navzgor proti srcu, temveč zateka nazaj navzdol. V raztegnjenih venah zaklopke ne tesnijo, zato kri ne odteka nemoteno navzgor proti srcu, temveč zateka nazaj navzdol in povzroča otekanje in spremembe na koži, lahko celo kožne razjede, ki jih imenujemo venski ulkusi. Zastajanje krvi v povrhnjih venah lahko povzroči povrhnjo vensko trombozo, v preteklosti imenovano povrhnji tromboflebitis.
Varikozne vene so nekoliko pogostejše pri ženskah kot pri moških, dostikrat se poslabšajo med nosečnostjo. Poleg hormonskih vplivov igra pri nastanku varikoznih ven pomembno vlogo tudi gensko nagnjenje. Težave, povezane z varikoznimi venami, lahko lajšamo s kompresijskimi povoji ali kompresijskimi nogavicami. Pri napredovalem venskem popuščanju pomaga odstranitev nefunkcionalne, prekomerno raztegnjene vene s kirurškim posegom ali z znotrajžilnim posegom, ki žilo zlepi in prepreči povratni tok.
Posebna in nadležna oblika varikoznih ven so hemoroidi. Gre za razširjene venske pleteže v steni rektuma, ki lahko krvavijo in puščajo na blatu sledove sveže krvi, lahko pa trombozirajo in povzročajo hudo bolečino. Razvoj hemoroidov preprečujemo z rednim odvajanjem blata brez napenjanja, kar zahteva uživanje hrane, bogate z vlakninami in vsakodnevno gibanje. Napredovale hemoroide je mogoče zdraviti kirurško ali s sklerozacijo.
Zaključimo lahko, da žile najdemo praktično povsod po telesu in da je njihovo dobro delovanje pogoj za delovanje ostalih organov. Žilju koristimo z zdravim življenjskim slogom, ki vključuje zdravo prehrano, redno gibanje, druženje in izogibanje kajenju ali onesnaženemu zraku. Pomembo je uravnavati krvni tlak in krvne maščobe, ob sladkorni bolezni tudi raven krvnega sladkorja. Velja se izogibati okužbam. Cepljenje proti kovidu je preprečilo neprimerno več žilnih zapletov, kot pa jih je povzročilo. Kadar kljub vsemu pride do bolezni žilja, imamo dobre možnosti, da nam sodobna medicina pomaga z učinkovitim zdravljenjem.