Piše Erika Povšnar
Nekje na deželi je živel star moder mož. Dočakal je že devetdeset let in videti je bil zadovoljen in srečen. Tedaj mu nekdo reče: » Lepo in dolgo življenje imaš.« Starec odvrne: »Saj živiš samo en dan.«
Tega ga je naučilo življenje! Zdi se, da razmišljanje starega moža in sporočilo zgodbe ni pisano na kožo sodobnemu človeku. Človeku, ki bolj kot danes »živi« v jutrišnjem dnevu. Človeku postmoderne dobe, ki jo zaznamujejo spremembe, negotovosti in paradoksi številnih možnosti in ciljev, za katerimi največkrat, ko cilj dosežemo, ostane le emocionalen spomin in prevladujoča usmerjenost v tek za novimi cilji. Zaznamujejo jo bežni, nezanesljivi, trhli socialni stiki in površni odnosi od družine do širše družbe. »Bivanjska praznota« z izgubo občutka smisla se kaže kot logična posledica. Ob upadanju kakovosti medčloveškega sožitja pa ena od temeljnih vrednot še vedno ostaja zdravje.
Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1946 zdravje vizionarsko opredelila kot stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ne le kot odsotnost bolezni. S poudarkom na celostnem zdravju je človeka skladno z vidikom celostnega antropološkega pogleda prikazala v neločljivi medsebojni povezanosti vseh njegovih razsežnosti, telesni, duševni, socialni…
Danes ugotavljamo, da je možnosti za krepitev telesnega in duševnega zdravja od nasvetov, informacij, programov (npr. zdrava prehrana, gibanje, obvladovanje stresa …) sorazmerno veliko. Programov za krepitev socialnega zdravja, ki temelji na medčloveškem sožitju, njegova kakovost pa je v večinskem deležu pogojena s kakovostjo komuniciranja, predvsem pogovora, pa praktično nimamo. Od sožitja je odvisna kakovost otroštva, sreča ljudi v srednjih letih in kakovost staranja.
Velik del kroničnih nenalezljivih bolezni je psihosomatskega, natančneje bio-socio-psiho-somatskega izvora. Vrata somatskemu obolenju odpre psihična nestabilnost, ki v glavnem izvira iz slabega medsebojnega odnosa, ta pa iz pomanjkljive usposobljenosti za komuniciranje. Učenje lepega komuniciranja bi moralo postati tako vsakdanja stvar kot krepitev telesnega zdravja. Sožitje, ki je tesno povezano z duševnim zadovoljstvom in trdnostjo, je eden od najmočnejših varovalnih dejavnikov zdravja. Celostna preventiva, zlasti kroničnih nenalezljivih bolezni, ima na voljo še skoraj povsem neizkoriščen največji varovalni dejavnik zdravja: krepitev in zboljševanje medčloveških odnosov.
Ker ob tem nikakor ne kaže prezreti preventive bolezni srca in ožilja, bi bilo morda smiselno razmisliti o vlogi, nalogi in priložnosti Društva za zdravje srca in ožilja ter podružnic, da ob dosedanjem uspešnem preventivnem delu sistematično pozornost usmerijo tudi v usposabljanje članov za boljše komuniciranje, medčloveško in medgeneracijsko sožitje, sodelovanje.
Človek je bitje prihodnosti, a današnji dan je (bil) prihodnost včerajšnjega. Misel modrega moža kaže na pomembnost današnjih dejanj. Če nam je povsem razumljivo, da si danes vzamemo čas za telesno vadbo, zakaj si ga ne bi še za »vadbo« lepega pogovora. Začnemo lahko s »pravilom« dajanja prednosti pozitivnim vsebinam, kar pomeni pet dobrih, pozitivnih vsebin na eno sporno, negativno (5:1). Zakaj? Ker je pomembno, ker je dobro za tvoje, za moje srce…
Za nadaljnja razmišljanja pa nam vprašanja v eni svojih smiselnic zastavlja psihoterapevtka E. Lucas:
»Pusti mi, da bom dober s teboj. Če ne bom JAZ, kdo bo potem? Če ne bom ZDAJ, kdaj se bo to zgodilo? Če ne bom dober S TEBOJ, kaj bo potem z nama?«
E. Lucas