Piše prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., glavni urednik revije Za srce
Kje je meja med zdravo zaskrbljenostjo, ki dokazuje, da pozorno opazujemo svet okoli sebe in načrtujemo ukrepanje, in kje se začne malodušje, ki nas hromi in peha v pogubno spiralo nedejavnosti in čedalje slabšega počutja?
Treba je ostati dejaven.
Ponoči si privoščimo dovolj spanca, vstajamo ob običajni uri, skrbimo za redne obroke hrane, vsak dan postorimo kaj koristnega (v kar spadajo tudi šola, študij in služba), vzemimo si čas za umirjen pogovor s svojimi bližnjimi in si privoščimo vsaj pol ure hoje, najbolje v naravi.
Če nas stiska v želodcu, nekajkrat zapored globoko vdihnemo in zelo počasi izdihnemo. Tako aktiviramo parasimpatični živčni sistem, ki telo čudežno sprosti.
Srčno vsem želim leto miru, zdravja, veselja in smeha.
Negotovost je privlačna, ko beremo kriminalni roman, prav nič pa takrat, ko ne vemo, ali bomo zmogli plačati položnico za ogrevanje, ali nam grozi nova varianta koronavirusa, in najhuje, ali bodo okoli nas začele treskati atomske bombe. Svet je po dobrih dveh letih pandemije kovida in po slabem letu vojne v Ukrajini postal mnogo manj prijazen in predvidljiv, kot je bil poprej.
Zaskrbljenosti je med nami več, kot jo je bilo kadarkoli v zadnjih tridesetih letih. Nekateri mladostniki v geopolitični situaciji iščejo opravičilo, da popuščajo v šoli: »Saj se ne splača truditi, ko pa nas bo kmalu raznesla atomska bomba.« Nekateri mladi pari se bojijo razširiti družino: »Kako naj na ta kruti svet spravimo nedolžnega otroka?«. Nekateri starostniki se vse bolj zapirajo v svoj mali svet: »Ne grem v gledališče, saj ne igrajo nič pametnega. Poleg tega pa nimam denarja.«
Kje je meja med zdravo zaskrbljenostjo, ki dokazuje, da pozorno opazujemo svet okoli sebe in načrtujemo ukrepanje, in kje se začne malodušje, ki nas hromi in peha v pogubno spiralo nedejavnosti in čedalje slabšega počutja?
Ni treba verjeti neoliberalni krilatici, da lahko dosežemo čisto vse, kar si dovolj močno želimo, treba pa je ostati dejaven in se v največji meri zanašati nase. Načrtujmo dejavnosti, ki so smiselne. Kako najbolje razporediti porabo denarja preko celega meseca, kako organizirati naslednje srečanje s sorodniki ali prijatelji, katero knjigo si želimo prebrati, kateri film bi si radi ogledali, česa se želimo naučiti?
Čim bolj negotov je zunanji svet, tem bolj pomembno je, da ima naš vsakdanjik trdno strukturo. Ponoči si privoščimo dovolj spanca, vstajamo ob običajni uri, skrbimo za redne obroke hrane, vsak dan postorimo kaj koristnega (v kar spadajo tudi šola, študij in služba), vzemimo si čas za umirjen pogovor s svojimi bližnjimi in si privoščimo vsaj pol ure hoje, najbolje v naravi. Razvedrilo nas bo, ko med hojo opazujemo oblake, ki po nebu rišejo fantazijske figure, in mogočna drevesa, ki v jesenskem soncu žarijo v toplih barvah in nam tiho šepetajo, da so rasla, še preden smo zagledali luč sveta in da bodo dajala senco in kisik našim potomcem še dolgo zatem, ko nas ne bo več na tem svetu. Če nas kljub vsemu tesnoba stisne v želodcu, lahko uporabimo preprost fiziološki manever: nekajkrat zapored globoko vdihnemo in zelo počasi izdihnemo. Tako aktiviramo parasimpatični živčni sistem, ki telo čudežno sprosti.
Vedimo, da življenje nikoli ni bilo pravljica. Naši predniki so se tisočletja in tisočletja prebijali skozi težje okoliščine, kot jih doživljamo mi.
Kovid se bo čedalje manj razlikoval od sezonske gripe. Kruta vojna v Ukrajini, ki pretresa evropsko gospodarstvo, se bo nekoč vendarle končala.
Naj bo izziv, da boste v naslednjem letu naredili nekaj hudomušnega, iskrivega, nekaj, kar ste si morda želeli narediti že od otroštva, pa nikoli »ni bil pravi trenutek«. Morda se v družbi dogovorite, in preštejte, koliko korakov lahko hodite nazaj v ravni vrsti. Drug drugemu bodite v pomoč, da ne bo padcev, ampak le gore smeha. Vabim vas, da nam pošljete vaše hudomušne, brezplačne ideje, ki nam v življenje prinesejo nek nov pogled.
Srčno vsem želim leto miru, zdravja, veselja in smeha.