V Sloveniji možganska kap vsako leto prizadene več kot 4.300 ljudi. Ob svetovnem dnevu možganske kapi, 29. oktobru, strokovnjaki opozarjajo na pomen preventive, hitrega prepoznavanja znakov in pravočasnega zdravljenja. Pomembno sporočilo letošnje kampanje pa sega tudi dlje – do rehabilitacije, okrevanja in kakovostnega življenja po možganski kapi.
Prim. Matija Cevc, dr. med., predsednik Društva za zdravje srca in ožilja, Slovenije, UKC Ljubljana je poudaril, da možganska kap ostaja eden največjih javnozdravstvenih izzivov sodobnega časa: po najnovejših podatkih vsako leto možgansko kap doživi skoraj 12 milijonov ljudi, več kot 7 milijonov jih zaradi nje umre, skoraj 94 milijonov ljudi po svetu pa živi z njenimi posledicami. Možganska kap je drugi najpogostejši vzrok smrti in tretji najpogostejši vzrok izgubljenih zdravih let življenja na svetu. Obenem bo po ocenah vsak četrti človek, starejši od 25 let, v svojem življenju doživel možgansko kap. Med letoma 1990 in 2021 se je število ljudi, ki doživijo možgansko kap, zaradi nje umrejo ali po njej živijo z invalidnostjo, po vsem svetu znatno povečalo: število novih primerov možganske kapi za 70 %, število smrti zaradi možganske kapi za 44 % in število let življenja, izgubljenih zaradi bolezni ali invalidnosti (DALY), za 32 %. Pri tem pa večina svetovnega bremena možganske kapi (87,2 % smrti in 89,4 % kazalnika DALY) odpade na države z nizkimi in srednje nizkimi dohodki. Ocenjeni svetovni stroški možganske kapi znašajo več kot 890 milijard ameriških dolarjev (0,66 % svetovnega BDP) na leto, napovedi pa kažejo, da se bodo do leta 2050 skoraj podvojil.
Tudi v Sloveniji ostaja breme bolezni zelo veliko. Vsako leto možganska kap prizadene nekaj več kot 4.300 ljudi, kar pomeni približno enega bolnika na vsaki dve uri. Kljub napredku medicine je leta 2024 zaradi možganske kapi umrlo skoraj 2000 ljudi, pri večini preživelih pa ostanejo trajne posledice.
Slovenija svojim prebivalcem zagotavlja dostop do vseh sodobnih oblik zdravljenja akutne možganske kapi, vključno z intravensko trombolizo in mehansko trombektomijo. Toda tudi najnaprednejše zdravljenje pogosto ne more povsem preprečiti posledic bolezni. Brez pomembnejših posledic okreva le približno petina bolnikov, medtem ko pri več kot 80 % preživelih ostanejo telesne, govorne, zaznavne, spominske ali druge funkcionalne omejitve, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja.
Pri tem ne smemo pozabiti, da možganska kap ni samo bolezen posameznika. Ko možganska kap prizadene enega člana gospodinjstva, prizadene celotno družino. Nenadoma se spremenijo vsakodnevne navade, medsebojni odnosi, družinske vloge in pogosto tudi finančne razmere. Partnerji, otroci ali drugi svojci postanejo neformalni oskrbovalci in prevzamejo velik del skrbi za bolnika. Možganska kap zato ni le zdravstveni problem, temveč tudi pomemben socialni in družbeni izziv.
Dobra novica je, da lahko z zgodnjim prepoznavanjem in hitrim ukrepanjem rešimo veliko možganskega tkiva, zmanjšamo invalidnost in izboljšamo možnosti za okrevanje. Večina možganskih kapi se zgodi doma ali v vsakodnevnem življenjskem okolju. Ravno zato so pogosto svojci, prijatelji, sodelavci ali naključni mimoidoči tisti, ki odločilno vplivajo na izid zdravljenja.
Pri prepoznavanju znakov možganske kapi si pomagamo z akronimom GROM V²:
- G – govor postane nejasen ali nerazumljiv,
- R – roka ali noga na eni strani telesa oslabita ali ohromita,
- O – obraz postane nesimetričen oziroma se povesi ustni kot,
- M – minuta je pomembna, takoj pokličemo 112,
- V² – nenadna vrtoglavica ter motnje vida, kot so dvojni vid, izguba vida ali druge nenadne spremembe vida.
Posebej želim opozoriti tudi na prehodni ishemični napad (TIA), pri katerem težave sicer hitro spontano izzvenijo, vendar ne predstavlja nedolžnega dogodka. TIA je pogosto prvo opozorilo, da grozi prava možganska kap, zato zahteva takojšnjo zdravniško obravnavo.
Neradi poslušamo o boleznih in nesrečah, vendar lahko ravno znanje v odločilnem trenutku nekomu reši življenje ali prepreči trajno invalidnost s tem, da ob znaku možganske kapi nemudoma ukrepamo. Pri pomoči človeku, ki je življenjsko ogrožen, skoraj ne moremo narediti napake. Obstaja pa ena velika napaka: da ne naredimo ničesar.
Ob tem ne smemo pozabiti na preventivo. Kar približno 84 % bremena možganske kapi je povezano z dejavniki tveganja, na katere lahko vplivamo sami. Med najpomembnejšimi so povišan krvni tlak, atrijska fibrilacija, sladkorna bolezen, zvišan holesterol, kajenje, telesna nedejavnost in debelost. Zdrava telesna teža, redna telesna dejavnost, zdrava prehrana, urejen krvni tlak in opustitev kajenja ostajajo najmočnejši ukrepi za zmanjševanje tveganja za možgansko kap.
Naj letošnji svetovni dan možganske kapi ne bo le še en dan v koledarju. Naj bo opomnik, da lahko s poznavanjem znakov GROM V², hitrim klicem na 112 in zdravim življenjskim slogom nekomu ohranimo samostojnost, dostojanstvo in kakovost življenja. Včasih je prav ena sama minuta tista, ki odloča o prihodnosti posameznika in njegove družine.
dr. Igor Rigler, dr. med., spec. nevrologije, vodja Službe za urgentno nevrologijo, Nevrološke klinike UKC Ljubljana:
Možgansko kap danes lahko uspešno zdravimo. Pomembno je, da bolnik čim hitreje pride do nevrologa, saj lahko s tem pomembno vplivamo na uspešnost zdravljenja, obseg posledic in možnosti okrevanja. Na nevrološki urgenci se vsakodnevno srečujemo z bolniki z možgansko kapjo, pri katerih je čas eden najpomembnejših dejavnikov uspešnega zdravljenja. V zadnjih letih smo pri zdravljenju ishemične možganske kapi dosegli izjemen napredek, predvsem z razvojem intravenske trombolize in mehanske trombektomije. S sodobnimi metodami zdravljenja lahko danes tudi pri bolnikih z najtežjimi oblikami možganske kapi dosežemo pomembno izboljšanje in v številnih primerih preprečimo trajno invalidnost. Kljub napredku medicine pa ostaja ključnega pomena, da bolniki in njihovi svojci pravočasno prepoznajo simptome možganske kapi in nemudoma pokličejo nujno medicinsko pomoč. Vsaka izgubljena minuta namreč pomeni dodatno poškodbo možganskega tkiva in zmanjšuje možnosti za uspešno okrevanje.
Daniel Globokar, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine, Univerzitetni inštitut za rehabilitacijo URI Soča:
Pogostost možganske kapi se s staranjem prebivalstva postopno povečuje in s tem tudi potreba po vključitvi v rehabilitacijsko obravnavo. Rehabilitacijska obravnava po možganski kapi bi morala potekati kontinuirano in se v zadnjih letih vse bolj usmerja k zgodnejšim, ciljno usmerjenim, visoko intenzivnim ter tehnološko podprtim terapijam, z namenom vplivanja na procese plastičnosti možganov. V kompleksno rehabilitacijsko obravnavo na URI Soča se vključuje interdisciplinarni rehabilitacijski tim različnih zdravstvenih strokovnjakov. Programi celovite obravnave v rehabilitacijski ustanovi so individualno prilagojeni bolniku. Cilji rehabilitacijske obravnave po možganski kapi so usmerjeni v ponovno vzpostavljanje izgubljenih funkcijskih sposobnosti, doseganje čim večje stopnje samostojnosti pacienta in njegovo uspešno integracijo v domače in družbeno okolje. Med ključne izzive rehabilitacijske obravnave sodi časovna dostopnost in kontinuiteta obravnave. Ključno okno za najhitrejšo nevroplastičnost je v prvih treh do šestih mesecih po možganski kapi. Zaradi omejenih prostorskih in kadrovskih zmožnosti, pacienti po odpustu iz akutne bolnišnice pogosto predolgo časa čakajo na sprejem na kompleksno rehabilitacijsko obravnavo, omejene so tudi možnosti za ambulantno nevrorehabilitacijsko obravnavo in rehabilitacijsko obravnavo na domu. V mnogih regijah po Sloveniji primanjkuje specializiranih nevrofizioterapevtov, logopedov, kliničnih psihologov in delovnih terapevtov. Rešitev bi bila širitev javne mreže rehabilitacije na različnih ravneh zdravstva in regionalna decentralizacija, sistemsko načrtovanje kadrov, vzpostavitev mobilnih rehabilitacijskih timov na domu ter vključevanje storitev telerehabilitacije.
Anton Donko, bolnik po možganski kapi:
Zdaj po desetih letih po kapi, lahko mirno in z zadovoljstvom rečem, da je moj primer možganske kapi (možganske anevrizme) šolski primer, kako je potrebno postopati pri nudenju prve pomoči vse do prevoza bolnika na zdravljenje na Nevrološko kliniko, v času zdravljenja in rehabilitacije na URI Soča in okrevanja v domačem okolju.
Izjemno sem ponosen na ženo, ki mi je prva dajala nujno pomoč, takoj prepoznala znake kapi ter jih sporočila na 112. Tako je brez zapletov, uredila vse za hiter prihod reševalcev in zagotovila moj nemoten prenos z reševalci iz prvega nadstropja hiše v reševalno vozilo. Posebna zasluga gre reševalcem za nujno prvo pomoč in hiter prevoz direktno v sprejemno ambulanto Nevrološke klinike UKC, kjer me je že na sprejemu čakala zdravniška ekipa, ki je nemudoma pričela z delom. Ves čas je bila prisotna uigranost vseh akterjev, brez zapletov in odvečnih besed tako, da je vse potekalo zelo hitro in tekoče.
Tudi v času hospitalizacije na nevrologiji in poznejše – takojšnje rehabilitacije na URI Soča, je bilo vse prav tako natančno koordinirano, zato sem iz težkega začetnega stanja hitro napredoval. Pri vsem tem pa moram izpostaviti kot zelo pomembno tudi voljo posameznika, to je pacienta in pomoč njegovih svojcev, ki je neprecenljiva in nikoli ne sme izostati. Mora biti stalna, vsestranska in kar se tiče odgovornosti – zavezujoča, vendar v segmentu, ki je pacientu res potrebna, ne pa, da ga razvaja.
To je bil glavni razlog, da sem se odločil napisati knjigo “VRNITEV V ŽIVLJENJE” kot primer dobre prakse, v kateri sem poskušal opozoriti na te pomembne zadeve, obenem pa ohrabriti vse prizadete, da si z veliko volje in požrtvovanja pomagajo, saj bo s tem njihovo življenje in tudi življenje njihovih svojcev v prihodnje; lepše, prijaznejše in seveda bolj zadovoljno.
Milan Čuček, predsednik Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo:
Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Slovenije je humanitarna nevladna organizacija (NVO), ki združuje osebe po možganski kapi, njihove svojce in vse tiste, katerih interes je celovita obravnava in podpora osebam po možganske kapi. Svoje poslanstvo uresničuje z dejavnostmi v 26. klubih CVB po vseh slovenskih regijah. Klubi delujejo skladno s Statutom Združenja CVB, pravilnikom ter drugimi akti Združenja. Člani kluba se sestajajo najmanj enkrat mesečno, kjer v okviru interesov, potreb in zmožnosti izvajajo najrazličnejše dejavnosti (telesno vadbo s hidroterapijo, trening pri motnjah govora in sporazumevanja, sprehode, pohode in izlete, skupinsko obnovitveno rehabilitacijo v zdraviliščih, strokovna predavanja, organizirana druženja, osveščanje bolnikov in drugih o primarni in sekundarni preventivi).
Združenje oziroma vsak Klub ima predsednika kluba, Občni zbor in Upravni odbor, ki vodi in izvaja programe Kluba ter povezuje z Združenjem bolnikov s cerebrovaskulano boleznijo Slovenije.
Video posnetek dogodka
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije se za podporo zdravstveno – informativnim aktivnostim ozaveščanja o možganski kapi zahvaljuje sponzorju Boehringer Ingelheim.
