Wilson Greatbatch – izumitelj srčnega spodbujevalnika

Piše: prim. Boris Cibic, dr. med.

Rimski zdravnik Scribonus Largus je leta 38 n.š. napisal anekdoto o sužnju rimskega cesarja Tiberija, ki je imel hude bolečine v palcu desne noge. Ko je pri hoji na plaži na otoku Capri spregledal v mivki skata in stopil nanj ga je močno streslo in hkrati ga je prenehalo boleti. Morali smo počakati na raziskovalca in znanstvenika Mareya, ki je leta 1871 izračunal čas trajanja »električnega« udara skata. Natančno 14 stotink sekunde.

Odkritje dr. Marka Gerbca

V svoji knjigi »Epidemične konstitucije«, ki jo je napisal leta 1717 in je izšla leto dni po njegovi smrti (1718), je naš slavni rojak Dr. Marko Gerbec, prvi na svetu, opisal bolnika, ki je padal v nezavest in pri katerem je bil edini znak bolezni izredno počasno bitje srca (glej prispevek »Marko Gerbec (Marcus Gerbezius) – oče slovenske kardiologije« v naši reviji Za srce, marec 2006, str. 50-51). Kmalu po Gerbčevem opisu bolezni so sledile v evropski medicinski literaturi podobne objave slavnega italijanskega anatoma in klinika Giovanni Morgagnija, ki so za daljši čas zameglile primat slovenskega zdravnika. Danes, zahvaljujoč tudi prizadevanjim slovenskih kardiologov, se le vedno bolj uveljavlja pravilen naziv bolezni »Sindrom GMAS = sindrom Gerbec – Morgagni – Adams – Stokes« s katerim navajamo, po časovnem zaporedju njihovih raziskav, vse štiri najbolj zaslužne raziskovalce te bolezni.

Kot zgoraj navedeno je GMAS sindrom (bolezen) pri kateri se nepričakovano ponavljajo napadi nezavesti ob hudem zmanjšanju hitrosti srčnega bitja ali pri zastoju srca.

Ob ugotovitvi, da je bolezen dokaj pogosta in za bolnika mnogo krat usodna ne presenečajo napori raziskovalcev za odkritje ustreznega zdravila. Ves trud je ostal še do danes brez uspeha. Sodobna medicina, ki danes zmore res pogosto zelo pomagati bolnikom z zdravili je v tem primeru povsem odpovedala. Raziskovalci so pa, po daljših raziskavah, le našli uspešno pot. Izkazalo se je, da je potrebna uporaba električno delujočih naprav s katerimi bi v rednih presledkih izzvali krčenja srčne mišice s ponazoritvijo krčenja srca v naravnih pogojih.

Spodbujanje srca

Prvi poskusi stimulacije (spodbujanja) srca skozi kožo, ki jih je leta 1869 objavil francoski zdravnik Duchenne de Boulogne so šli kmalu v pozabo in potrebno je bilo skoraj še eno stoletje raziskav številnih raziskovalcev (Hyman, 1932, bostonski kardiolog Paul Zoll in John Hopps 1950). Glavni problemi, ki so jih morali rešiti raziskovalci so bili: velikost (volumen), teža, sestavine, izolacija spodbujevalnika, trajanje baterij, jakost in pogostost električnih impulzov.

Po mukotrpnih, dolga leta trajajočih raziskavah na poskusnih laboratorijskih živalih in na bolnikih, na katerih so preizkušali najrazličnejše rešitve, sta 8. oktobra 1958 inženir Dr. R. Elmquist in kirurg prof. A. Senning pri srčnem bolniku (Arne Larsson) starem 77 let, ki je bil mesece privezan na posteljo zaradi napadov nezavesti, vsadila prvi srčni spodbujevalnik (pacemaker, beri »pejsmeiker«), ki je izpolnjeval vsa pričakovanja, razen komaj nekaj ur delujoče baterije. Bilo je to prelomno dejanje, plod sodelovanja sodobne medicine in elektronike v zdravljenju in reševanju življenj. Nastal je prvi uspešni srčni spodbujevalnik, ki ga je izumil elektroinženir Wilson Greatbatch (1919-2011).

Srčni spodbujevalnik spodbuja srce k delovanju, k utripanju v želenem ritmu in je ena najbolj uporabna iznajdba, ki jo vsako leto vgradijo desettisočim in desettisočim bolnikom.

Prvotni »pacemaker« je kar hitro doživel vsestranski razvoj in številne izboljšave, pri katerih je bilo opazno tudi nadaljnje sodelovanje našega današnjega gosta. Leta 1983 je z drugimi raziskovalci slavil prvi vsadljivi srčni spodbujevalnik, kot enega od desetih najpomembnejših inženirskih prispevkov za človeštvo.

Wilson GreatbatchRazen kot pri raziskavah o spodbujevalniku, ki so imele glavno vlogo, je Greatbatch sodeloval še pri mnogih drugih.Greatbatch ima priznanih več kot 150 patentov in dobil je mnoge nagrade. Smemo reči, da je skozi desetletja strastno deloval kot inovator in, da je bil zaradi tega, leta 1998, počaščen tako, da so ga umestili med najpomembnejše ameriške izumitelje. Skromen po naravi ni nikdar pričakoval uspešnega izida prve raziskave. Njegov življenjski moto »Toda deseta zadeva nazadnje poplača vse prejšnje neuspehe« ga je spremljal vse življenje. Z ženo Eleanoro, je bil poročen več kot 60 let. Imela sta 5 otrok.

Greatbatch je bil rojen leta 1919 in umrl je leta 2011 v starosti 92 let.