Piše: prim. Boris Cibic, dr. med.
Scipione Riva-Rocci (1867 – 1937) – izumitelj sodobnega merilnika krvnega tlaka
Danes ni zdravnika družinske medicine, ki ga ne bi v teku redne ordinacije obiskal bolnik zaradi visokega krvnega tlaka – zaradi izključitve bolezni oziroma njene potrditve in zdravljenja. To ni presenetljivo, če pomislimo, da za to boleznijo boleha približno 40 % odraslih, predvsem starejših ljudi in, da je ta bolezen eden pomembnejših dejavnikov tveganja za hude, lahko usodne zaplete kot so srčni infarkt, možganska kap, odpoved ledvic.
Ali je visok krvi tlak že daljšo dobo priznan kot pomembna množična bolezen? Nikakor. Razlogov je več.
Visok krvni tlak ne povzroča bolnikom skozi desetletja nobene hujše tegobe (motnje počutja, težave). Zaradi splošnega krajšega preživetja ljudi v preteklem času, ni jih bilo malo, ki so umrli razmeroma mladi zaradi različnih bolezni, so pa hkrati bolehali tudi za neodkritim visokim krvnim tlakom. Drugi pomemben vzrok je bilo stališče številnih medicinskih krogov, da je višji krvni tlak v starosti naraven pojav s katerim si organizem zagotovi zadostno prekrvitev možganov zaradi zoženih aterosklerotičnih žil. Nadaljnji vzrok je šel na račun zdravnikov, ki pri svojih bolnikih niso radi kontrolirali tlaka, da jih niso vznemirjali ob ugotovitvi visokih vrednosti. In ne nazadnje ugotovitev, da še ni bilo zanesljivo dobrih merilnikov za določanje tlaka brez zbadanja žil.
Meritve krvnega tlaka od začetkov medicine do leta 1733
Pri branju zgodovine medicine, ugotavljamo, da so se skozi več stoletij številni raziskovalci izredno posvečali raziskavam srca in srčnega utripa. Ločevali so odvodnice (arterije) in dovodnice (vene). Ugotavljali so razlike v pritisku v odvodnicah (arterijah) in dovodnicah (venah), niso pa nikoli uspeli določiti jakosti (višine) pritiska. Morda je na tem področju kitajska medicina nekoliko prednjačila pred starogrško in rimsko medicino. Končno je to uspelo angleškemu svečeniku Halesu (Stephen Hales), ki se je posebno posvečal raziskavam pritiska krvi v žilah pri raznih domačih živalih (pes, mačka, kokoš, konj) in je leta 1733 objavil vrednosti tlaka v vratnih žilah pri ležeči kobili. V svojih poskusih je Hales vsakič zabodel stekleno cevko v žilo poskusne živali, jo povezal s stekleno navpično postavljeno prozorno cevko in opazoval kako visoko butne kri v cevki. Izsledki njegovih meritev so šli v zgodovino medicine. Pri poskusu na vratni žili ležeče kobile je kri v navpično postavljeni prozorni stekleni cevki prilezla do višine 8 čevljev in 3 palcev (približno 251,46 centimetrov vodnega stolpca kar odgovarja višini 193 milimetrov živega srebra). Pri svojih poskusih je Hales vsakič zabodel žilo odvodnico (arterijo) čemur pravimo krvava metoda merjenja krvnega tlaka, ki jo množično nikakor ne bi mogli uporabiti za merjenje krvnega tlaka pri človeku.
Meritve krvnega tlaka pri človeku (1733 – 1896)
Izum Halesa je kmalu postal vzmet za raziskave v številnih raziskovalnih centrih v Evropi in kasneje tudi v ZDA. Ob ugotovitvi, da množične meritve tlaka pri človeku s krvavo metodo odpadejo, so raziskovalci začeli pripravljati merilnike uporabne za nekrvave meritve. Zelo blizu uspešne rešitve problema so bili razni merilniki. Leta 1847 je Ludwig izumil poseben aparat (kimograf) s katerim je zadovoljivo natančno izmeril višino tlaka na nadlakti odraslega človeka, aparat ni pa bil prenosen. Boljšo rešitev je priobčil von Basch leta 1876 (živosrebrni manometer z aneroidom, sfigmomanometer), vendar za množično uporabo neprimeren. V tem poglavju beremo še o odkritjih drugih raziskovalcev: Poiseuille (hemodinamometer), Verordt (1854 sfigmograf). Do sodobnega tlakomera za merjenje krvnega tlaka pri človeku na »nekrvavi« način, na nadlakti, je bilo potrebnih še nekaj let.
Merilniki krvnega tlaka (1896 – 1939)
Dr. Scipione Riva-Rocci , sin mestnega zdravnika v Almese, majhnem mestecu v bližini Torina (Italija) se je rodil leta 1863. Obiskoval je Medicinsko fakulteto v Torinu in tam diplomiral za splošnega zdravnika leta 1888. Kmalu po diplomi je začel delati v lokalni bolnišnici, ki jo je vodil sloviti pnevmolog Carlo Forlanini, izumitelj zdravljenja pljučne tuberkuloze s pnevmotoraksom (vpihovanje zraka v plevralno votlino v prsnem košu) . Forlanini ga je kmalu vključil v svoje raziskovalno delo. Na tem mestu je Riva-Rocci deloval več let in se specializiral za pljučne bolezni. Ni pa to delo povsem zasvojilo mladega zdravnika, ki so ga hkrati močno privlačile raziskave o krvnem tlaku in o ustreznih merilnikih. Kmalu je Riva-Rocci ugotovil slabe strani dotedanjih izumljenih aparatov in začel iskati nove rešitve. Skromen, kakršen je bil po naravi, ni mu bilo težko vključiti v svoje raziskave obrtnike, da so mu pripravili potrebne izdelke (zračnice biciklov, kovinske in steklene cevke, gumijaste balončke napolnjene z zrakom, itd.). Po nekaj letih dela je bil prvi aparat gotov za predstavitev v javnosti ( Kongres italijanskih internistov leta 1896 v Torinu) in kmalu za tem je sledila objava v »Gazzetta Medica di Torino, št. 50, 10 december 1896«. Edinstveno, velikansko odkritje ni Riva-Roccija prevzelo. Nadaljeval je svoje redno delo v bolnišnici in odklanjal nagrade in priznanja. Leta 1898 je istočasno s svojim predstojnikom, prof. Forlaninijem zapustil bolnišnico v Almeseju. Sprejel je ponudbo za sodelovanje na Pediatrični kliniki Medicinske Fakultete v Paviji (blizu Milana). Dve leti kasneje (1900) je prevzel vodstvo v bolnišnici v mestu Varese, ki ga je obdržal 28 let, do upokojitve (1928). Vsa leta službovanja je mnogo pisal in prevajal medicinsko literaturo. Svoj merilnik tlaka , ki je bil precej podoben merilniku »sfigmomanometru« von Bascha je imenoval »nov sfigmomanometer« in nadaljeval z njegovim izpopolnjevanjem. Aparat je medicinska znanost kmalu usvojila in ga poimenovala »aparat po Riva-Rocciju«, oziroma na kratko kar »Riva-Rocci« (RR), ime, ki je v rabi še danes. S prvotnim aparatom niso bile prikazane pravilne višine tlaka. Kmalu je Riva-Rocci ugotovil, da je manšeta na nadlakti preozka. Pri iskanju pravilne širine manšete (10-14 cm) mu je pomagal ameriški nevrokirurg dr. Harvey Williams Cushing, ki je namenoma prišel iz ZDA (1901), da se sestane z njim in, da prenese natančne podatke o novem velikem odkritju v svojo domovino. Pomanjkljivost metode je bila tudi ta, da je bilo s palpacijo (tipanjem) utripa v zapestju, možno natančno ugotoviti samo zgornjo vrednost tlaka (sistolični tlak). Rešitev je prišla nekaj let kasneje (2005), ko je ruski kirurg Nikolai Sergejevič Korotkoff (Korotkov) objavil, v starosti 31 let, svoje odkritje in sicer določanje višine zgornjega in spodnjega tlaka z osluškovanjem (avskultacijo) šumov pretakajoče krvi v komolčnem pregibu, ki jih imenujemo »šumi po Korotkovu« in se med seboj ločijo po 5 zvočnih različnostih. In na koncu, leta 1939, je skupina ameriških raziskovalcev pod vodstvom dr. Heinrich of Recklinghausena priobčila natančen postopek merjenja krvnega tlaka, ki je v veljavi še danes.
Dr. Scipione Riva Rocci se je upokojil leta. V njegovo čast so po njem imenovali srednjo šolo v Almeseju in ulico v kateri je njegova rojstna hiša. Zadnja leta je Riva-Rocci preživel v Rapallu pri Genovi (Italija). Tam je zanj zelo skrbela ljubeča žena Marija, ki ga je zvesto spremljala in opogumljala vse življenje. Umrl je 15 marca 1937 v starosti 74 let zaradi Parkinsonove bolezni.