Piše: Prim. Boris Cibic, dr. med. kardiolog
Leta 1896 je italijanski zdravnik Scipione Riva Rocci (1863-1943) objavil svojo metodo nekrvavega načina merjenja krvnega tlaka pri človeku. V naslednjih desetletjih so številni raziskovalci metodo postopno izpopolnili. Med temi je ruski zdravnik Nikolaj Sergejevič Korotkov (1874-1920), ki je opredelil tolmačenje zvokov, ki jih slišimo pri merjenju tlaka na okončinah. Leta 1939 sta Odbora za standardizacijo merjenja krvnega tlaka pri Ameriškem kardiološkem društvu in pri Kardiološkem društvu Velike Britanije in Irske sprejela pravilnik o merjenju krvnega tlaka, ki velja še danes. Merilna naprava nosi ime »živosrebrni merilnik krvnega tlaka« ali »sfigmomanometer po Riva-Rocciju” v pogovornem jeziku pri nas “rivaroči”.
V aparatih je graduirana cevka, visoka 300 milimetrov, v kateri je živo srebro. Pri črpanju zraka v manšeto, ovito okrog okončine, se preko cevi prenese pritisk iz manšete v cevko z živim srebrom. Višina stolpca živega srebra, ko s poslušanjem žile na okončini slišimo prvi zvok, odgovarja višini sistoličnega (zgornjega) tlaka, in ko zvoki izginejo, višini spodnjega (diastoličnega) tlaka.
V 50. letih prejšnjega stoletja so dodatno prišli v promet merilniki krvnega tlaka “aneroidi”, izdelani tako, da “kažejo” višino tlaka enako kot “živosrebrni”, v zadnjem času imamo po enakih načelih izdelane “elektronske” merilnike v raznih izvedenkah. Na vprašanje, katera vrsta merilnikov je najbolj zanesljiva smo, do pred kratkim, dajali nesporno prednost merilnikom na “živo srebro”, češ, da so najmanj podvrženi okvaram. Skoraj enako smo vrednotili “aneroide”. Z velikim napredkom elektronske tehnike v zadnjem desetletju pa ne dvomimo več tudi o natančnosti elektronskih merilnikov, tako takih za merjenje tlaka na nadlakti kot takih za merjenje tlaka na zapestju. Ob ugotovitvi, da so vsi današnji merilniki, preizkušeni in primerljivi glede natančnosti, dajemo prednost aparatom manjšega obsega, ki jih bolnik lahko lažje nosi s seboj in aparatom, s katerimi je postopek merjenja tlaka manj zahteven. Tem zahtevam zanesljivo najbolj ustrezajo sodobni elektronski aparati za merjenje tlaka na nadlakteh pod pogojem, da skrbno rokujemo z njimi, in da pravočasno zamenjamo baterije.
Ali se lahko zgodi, da si v kratkem časovnem razmiku, ob enakih pogojih, z dvema aparatoma izmerimo drugačne vrednosti tlaka? Odgovor je da, vendar ne pričakujemo večjih razlik. Dvome najbolj zanesljivo razpršimo, če meritve ponovimo v enakih pogojih v presledku nekaj minut. Takih vprašanj bolniki sicer nimajo, zato ker si kontrolirajo tlak vedno samo z “lastnim” merilcem. Nekoliko slabo se znajdejo le, kadar ugotovijo velike razlike v izvidih tlaka izmerjenega doma in, s kratkim časovnim zamikom, pri zdravniku v bližnji ambulanti. Rešitev je tudi tu. Bolnikom naročamo, da si izmerjene vrednosti tlaka sproti zabeležijo, da si tlak kontrolirajo stalno v istih pogojih, v izrednih primerih večkrat na dan in po potrebi tudi ponoči. S takim postopkom lahko pričakujemo zadovoljiv vpogled v višino krvnega tlaka in o morebitni potrebi po zdravljenju.
Kdaj imam urejen krvi tlak?
“Mnogo koristnega sem zvedela na predavanjih, ki jih organizira Društvo za zdravje srca in ožilja. Predvsem mi je zanimivo priporočilo, naj bo krvni tlak nižji od 140. Na kontrolnem pregledu mi je zdravnica namerila 150 zgornji tlak in to 3 ure po zaužitju zdravila Hyzaar in 12,5 mg Dilatrenda. Moja diagnoza je visok tlak in kronična atrijska fibrilacija. Zdravnica je trdila, da je pritisk 150 normalen, in da ne potrebujem spremembe zdravljenja. Po tem sem v dvomih, kdo ima prav, ali kardiologi ali moja zdravnica. Približujem se 80. letu starosti, pa bi raje imela urejen krvni tlak, zato me zanima kakšno je vaše mnenje.” Danica
Kratek odgovor: V pismu ste navedli samo eno vašo meritev in samo eno meritev vaše zdravnice. Predstavljam si, da vas ista zdravnica zdravi že nekaj časa, in da imate v glavnem normalne vrednosti tlaka. Zato je verjetno menila, da zgolj omenjena meritev nima takega pomena. V kolikor pa je zdravnica menila, da je ugotovljena višina tlaka še v mejah normale, je to mnenje potrebno korekcije. Zdaj je že daleč za nami čas, ko je še večina zdravnikov menila, da ima bolnik lahko zgornji (sistolični) tlak toliko nad 100 mm Hg, kolikor je star. Po mednarodnem dogovoru, ne glede na starost, je zgornji krvni tlak zvišan in potreben zdravljenja, če je 140 mm Hg in več in spodnji 90 mm Hg in več. V posebnih primerih (sladkorni in ledvični bolniki) je ciljni krvni tlak celo pod 130/80 mm Hg oziroma, pri izločanju s sečem nad 1g beljakovine na dan, krvni tlak pod 125/75 mm Hg. Po načelih Svetovne zdravstvene organizacije je, neodvisno od bolnikove starosti in spola, optimalna vrednost krvnega tlaka pod 120/80 mm Hg, ki jo sicer pri starejših ljudeh težko dosežemo, tudi pri zelo skrbnem zdravljenju njihovega visokega krvnega tlaka.
Koliko časa jemati zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku?
“Moj oče je star 52 let. Lani decembra je obiskal svojega zdravnika, ki mu je ugotovil povišan krvni tlak ter mu brez pregleda pri kardiologu predpisal tablete ENAP. Ker se je zdravo prehranjeval, se gibal, bolje počutil in mu je tlak padel, je po treh mesecih zdravljenje z ENAPOM prekinil. Na kontrolnem pregledu mu je zdravnik rekel, da je naredil veliko napako, in da mora nujno ponovno začeti jemati zdravilo, kljub temu, da ima tlak okoli 130/87. Zanima me, zakaj je prenehanje jemanja ENAPA lahko nevarno, kakšne so posledice po prenehanju jemanja, ali ga mora res začeti jemati. Zasledila sem, da morajo zdravila za zniževanje krvnega pritiska jemati celo življenje, ko se seveda enkrat začne. ZAKAJ? Potem to ni več zdravljenje temveč blažitev naraščanja krvnega tlaka?” Alenka
Pri zdravljenju zvišanega krvnega tlaka se od leta 2003 v Sloveniji držimo naslednjih smernic: pri ugotovitvi zvišanega krvnega tlaka bolnika napotimo na osnovne preiskave in ga naročimo na kontrolni pregled po opravljenih preiskavah. Če ugotovimo stanje, pri katerem ni nujno začeti zdravljenje z zdravili, bolniku damo navodila za zdravljenje s splošnimi ukrepi o zdravem slogu življenja in ga opazujemo od treh do šest mesecev. Če v tem času ne dosežemo normalnih vrednosti tlaka, začnemo bolnika redno zdraviti z zdravili. Ko pri nadaljnjem opazovanju dosežemo normalen krvni tlak in pri bolniku niso prisotni dejavniki, nevarni za prizadetost tarčnih organov (srce, možgani, ledvice) lahko poskusimo opustiti zdravljenje z zdravili. Neodvisno od doseženega ali nedoseženega padca tlaka zdravljenja z zdravili ne prekinemo, če pri bolniku ugotovimo prisotnost več dejavnikov tveganja za aterosklerozo. Ker v vašem dopisu ni razvidno, ali so pri vašem očetu razen visokega krvnega tlaka prisotni še drugi dejavniki, ki podpirajo napredovanje ateroskleroze, ne morem oceniti, ali je zgrešil, ker je opustil zdravljenje. Vaše razočaranje, da z zdravili za zdravljenje visokega krvnega tlaka bolezen samo “blažimo” je umestno. Zdravniki se veselimo vsakega novega zdravila, ki bolezen pozdravi in ne samo ublaži. Pri zdravljenju visokega krvnega tlaka bomo takega odkritja posebno veseli, z bolniki in s plačnikom takega zdravljenja vred.