Moj pogled na zdravje

članek iz revije Za srce, št.5 (september 2011:

Moj pogled na zdravje

Matic Munc

Ko so me povabili, da vam napišem odstavek ali dva, sem se vprašal, če sem res pravi človek za vašo revijo, za vaš pogled na naša človeška življenja, saj ne gojim zdravega življenjskega sloga, ki bi bil lahko vam, bralcem, v zgled. Dnevni delovni ritem mi ne dopušča, da bi se prehranjeval uravnoteženo in vedno zdravo, po poti si zbašem kakšen sendvič v nahrbtnik in ga zgrizem ob priliki.

Delovni dan začnem ob 6. uri zjutraj in zaključim okoli 22. Vmes so kratki odmori, najdaljši dolg pol ure.Telesna vadba pri meni obstaja, vendar ni redna. In za konec – največji greh je kajenje, ki me spremlja od 16. leta, torej skoraj 23 let. Ne poskušajte me prepričati v to, da bi nehal, sploh ne s kakšnimi klasičnimi pristopi.V takšnem primeru se ne bomo dobro razumeli, vam pa obljubim, da vam ne bom puhal v nos. Nekje v kotu s svojo smotko bom z užitkom bral Svetlano Makarovič in njene Preklete kadilce. Konec. Mogoče bo kdo na tej točki odložil članek, ker ne more izvedeti nič pametnega in novega od človeka take baže. Škoda, veliko si imamoza povedati, verjemite. No, takšen je torej presek stanja glede mojega telesnega zdravja, ki pa po mojem mnenju ni edino »zdravje«, ki bi ga morali poznati. Kaj nam še ostane?

 

Psihoterapevtska pomoč

Moje delo me zanaša na področja duševnega zdravja, lahko bi napisal tudi miselnega in vedenjskega zdravja, ki je s telesnim tesno povezan. Na teh področjih smo pri nas še vedno precej zaostali v miselnosti, možnost obiska psihoterapevta še vedno vzbudi asociacije na »norost« in stereotipno gledanje na psihoterapijo. To gledanje je napaberkovano iz televizijskih oddaj, filmov in knjig, pogosto pa z realnostjo nima veliko zveze. Na kratko: ne počnem nobene vudu magije, ne hipnotiziram in ne predpisujem tablet – svoje stranke učim spretnosti pogovora o svojih problemih in težavah ter jim pomagam pri iskanju rešitev za te iste probleme. Nisem noben čarovnik, samo poznam nekaj tehnik za spremembo lastnih neugodnih vedenj in za razmislek o lastnih miselnih tokovih, ki nas pogosto peljejo na stranpoti. In zato se zdaj, zadovoljen in umirjen, strinjam, da vam lahko napišem teh nekaj odstavkov, saj imam nekaj o zdravju tudi za deliti. V mojo svetovalnico med drugim prihaja tudi kar nekaj družin. Narobe sem se izrazil, pride kak član družine, najbolj pogosto mama, lahko pa tudi oba starša, ker je z enim ali več njihovimi otroki nekaj hudo narobe. Takrat se začnem počutiti kot avtomehanik, ki bo pregledal nedelujoče mašince in jih s primernim udarcem kladiva po vijaku spravil v tek. Pretiravam, ni vedno tako, prihaja mnogo zelo ozaveščenih staršev, ki vedo, da gre za družinski problem. Onadva sta zgolj iniciatorja, ki sta prva prišla v stik s svetovalcem in želita pritegniti še druge člane. To je dobro. Res pa je, da je še vedno tudi dovolj tistih, ki skoraj zahtevajo mehanični pristop popravila njihovega otroka. Pa poglejmo, kaj in kako se nam zaplete družinsko življenje!

 

Generacijski prepad ali generacijski most

Razlike med generacijami so obstajale vedno, mlajša je z uporniškim in revolucionarnim duhom poskušala posodobiti starejše in zatohlo. To so mladiči počeli od začetkov človeške družbe in ta pojav ni nič novega. Da ne bomo segali predaleč nazaj, v začetku prejšnjega stoletja so se zgražali nad jazzom, na katerega je norela mladina, pa kasneje nad Jamesom Deanom in Marlonom Brandonom, da o rock’n’rollu sploh ne govorim, pa to je bilo že 50 let nazaj …nikoli po godu starejši generaciji. Torej, ta razcep je večen in nujen, danes ga opazujemov eni izmed novih oblik, ki je rezultat res hitrega tehnološkega pogona. Razvoj tehnoloških naprav za zabavo in komunikacijo je šel z norim vzponom v višave. 20 let pomeni skoraj razliko med dvema planetoma.

Pred 20 leti sem se z družbo dogovoril za srečanje pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani po klasičnem telefonu in po dogovoru ni bilo več sprememb. Ko sem štartal od doma, sem bil na poti nedosegljiv do samega srečanja. Kdor je zamudil, je pač zamudil … njegov problem. Računalnik pa smo rekli napravi za izračunavanje sinusov, kosinusov in tangensov, ki nam je bil v pomoč pri matematiki in fiziki. Žepni digitron. Na prvi pogled je torej ta razlika med generacijo mladih, njihovih staršev in še celo generacijo starih staršev ogromna. V resnici je povsem ista, kot je bila vedno, le oblike ima drugače. Vam razložim.

 

Starševski scenarij

Ena izmed zgodb, ki jih redno srečujem pri svojem terapevtskem delu, kadar pridem v stik s starši, je prisotnost »starševskega scenarija«, ki gre nekako takole. Starši ob rojstvu otroka, veseli in ponosni, imajo zgolj eno željo: predvsem, da je otrok zdrav, saj je močan strah pred prirojeno boleznijo ali okvaro. Skozi mesece se to osnovno pričakovanje, v kolikor je z mladičkom res vse v redu, razraste v bolj zapleten koncept, ki ima resnično vse elemente scenarija – želimo si, da bo otrok vedno srečen in zadovoljen, kasneje pa dodajamo še druge želje. Da se bo družil s pravimi ljudmi, da si bo izbral poklic pravnika ali zdravnika, da bi imel primernega partnerja, da bo delil naše vrednote in prepričanja, da si bo vedno umivala zobe zvečer, pospravljal sobo, … verjetno sedaj razumete, v kakšne podrobnosti gre lahko to pisanje starševskega skripta. Vse lepo in prav, ohranimo v mislih, da je bila prva želja »zdravje«.

Uporniški scenarij

Potem, okoli drugega leta starosti, pride pri otroku prva faza upiranja, ki večinoma mine brez večjih pretresov, le nekateri starši so malo šokirani, česa vsega je sposoben njihov sonček. Minevajo leta, starši veselo obdelujejo vrtiček svojih pričakovanj in razdelujejo svoj scenarij za svojega otroka ter živijo v pričakovanju, kako bo to enkrat vse lepo in prav. Vse do hudih let, ki zadnje čase nastopijo veliko prej, kot smo bili vajeni generacijo nazaj. Hormoni podivjajo, včerajšnji srček ima svoj stil oblačenja, odgovarja na vsako domačo pripombo in se upira na vse pretege. To je izraz uporniškega scenarija, ki je prvi resen poskus odcepitve od konceptov staršev in je povsem naraven proces. Halo! Ne morem se vse življenje skrivati pod krilom mamice in v naročju očka! Zato se mladenič ali mladenka odločita, da bosta vsemu, kar so starši mukoma gradili v postopku vzgoje, enostavno in odločno rekla »NE!«. In iz tega nastanejo predpostavke: ne-zdrav, ne-srečen, ne-zadovoljen, ne-pravnik in podobno. Najbolj privlačni so najbolj delinkventni vrstniki, najbolj simpatično je dekle, ob kateri se materi kodrajo lasje, in najbolj zanimive so dejavnosti, ki jih starši odklanjajo. Naj še enkrat ponovim, to je uporniški scenarij, ki je nujen, da človek naredi odcep od staršev in začne svojo pot. Naredil bom kratko »pavzo« in poskočil 10 ali 15 let naprej ter odgovoril na vprašanje, kaj se zgodi z mladimi ljudmi v odrasli dobi, in sicer tistimi, ki zgolj slepo sledijo samo starševskemu scenariju, in s tistimi, ki se oklenejo zgolj uporništva? Prvi so t. i. »zlomljeni ljudje«, med nami jih je cel kup. So tudi nezmagovalci, životarijo v družbi brez večjih odklonov, vendar tudi brez žara v očeh, ker niso uspeli narediti odhoda iz primarne družine. Imajo napačne poklice, napačne partnerje in življenje jih spravlja v obup zaradi občutka zavoženosti. Drugi, večni uporniki, v odrasli dobi končajo v zaporu, v psihiatrični bolnici, polni drog in/ ali alkohola ali celo dovršijo samomor. To so pravi poraženci tega življenja, saj vsemu rečemo »Ne!«, lahko tudi do smrti.

 

Moč lastnega scenarija

Da ta slika ne bo preveč črna, vam moram zaupati tudi dober iztek iz te zgodbe, iztek, ki ga ponujam staršem v svetovalnici. Spodbujanje lastnega scenarija, unikatnega skripta, kjer mlad človek po pameti jemlje od staršev ideje, ki so mu primerne, zavrača lažna pričakovanja in izoblikuje svoj prostor na tem svetu. To so pravi zmagovalci te igre življenja. In vesel sem, kadar mladi ljudje v ta svoj skript vzamejo tudi tisto čisto osnovno željo staršev, željo po zdravju. Mnogi se za to ne odločijo, pa ne govorim zgolj za mlade, tudi odrasle in otroke. Raje gojijo dejansko nezdrav način komunikacije in svoje lastne duševne higiene. Človek ne potrebuje diplome moje fakultete, da ve, da je pošten, odkrit in konstruktiven pogovor, kjer dva ali več ljudi enakovredno sodeluje, zdravilo za marsikatero težavo. In tukaj človeštvo hodi po napačni poti, da ne zapišem zraven še naša, slovenska družba. Pomembni so materialni dosežki, tako do sebe kot do otrok smo naravnani visoko storilnostno. Premalo se pogovarjamo, nekateri celo skoraj nič, razen osnovnih nekaj besed o tem, kaj bomo jedli in kam kdo gre. potem ni čudno, da nas držita v primežu dva nevarna nasprotnika: strah in krivda, ki dajeta našim ljudem potlačen in obremenjen podton. Tukaj ni čudežnega recepta, vsak začne pri sebi. Imam pa v glavi sliko nečesa tako starodavnega in romantičnega, da dobiva značilnosti iluzije. Mogoče pa to ni. Zvečer je lokalna skupnost zbrana ob vaškem drevesu, kjer si člani pripovedujejo zgodbe svojih življenj in anekdote, otroci se igrajo in prisluškujejo, kaj povedo odrasli, mladostniki pa na robu svetlobe, ki jo oddaja ogenj, iščejo priložnosti za svoje vragolije.  Prelepo, da bi bilo res. Ali res?

 

Nikoli ni prepozno za nov začetek

Vem, moje kajenje je ostanek mojega uporniškega scenarija in o tem bi lahko pisal na dolgo in široko, a to ni namen. Mogoče vam bo zgornji zapis pokazal enega izmed možnih pogledov na odnose v družini in tudi na pot do duševnega ravnovesja, da ne zapišem kar zdravja v družinah. Nikoli ni prepozno za nov začetek. Toda vedno moramo začeti najprej pri sebi in šele nato ozek krog drugačnega razumevanja počasi širiti med svoje bližnje. Poskusite, tudi vaše telesno zdravje vam bo hvaležno. Na tem svetu je res vse povezano.