MOŽGANSKA KAP IN ATRIJSKA FIBRILACIJA

F83ABE2E-CA5A-11E1-876C-281566B94067

Pri atrijski fibrilaciji obstaja velika možnost za nastanek krvnih strdkov v srcu, saj se zaradi spremenjenega potovanja električnega impulza srčna preddvora ne krčita. Zato kri v njiju zastaja in se lahko začne strjevati. Strdki najpogosteje nastanejo v levem preddvoru. Del strdka se lahko odtrga in zaide v veliki krvni obtok – tedaj govorimo o emboliji, razlaga dr. Nina Vene, spec. interne medicine, s Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana.

“Krvni strdek lahko zaide v katerokoli arterijo v telesu. Zaradi anatomije krvnih žil strdek razmeroma pogosto zanese v možganske arterije in bolnik doživi možgansko kap. Značilnost možganskih kapi ob atrijski fibrilaciji je, da so pogosto zelo obsežne; lahko se končajo s smrtjo ali pa vodijo v trajno invalidnost.”

Večina potrebuje zdravljenje

Vsi bolniki z atrijsko fibrilacijo niso enako ogroženi za možgansko kap. Najbolj ogroženi so tisti, ki so že preboleli možgansko kap. Drugi dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost za nastanek možganske kapi, so starost, zvišan krvni tlak, srčno popuščanje ali oslabela krčljivost levega prekata in sladkorna bolezen. Ljudi, ki imajo naštete dejavnike tveganja, pravilom začnejo zdraviti z antikoagulacijskim zdravljenjem.

Antikoagulacijska zdravila delujejo na občutljiv sistem strjevanja krvi: zavrejo nastanek faktorjev strjevanja, ki so odvisni od vitamina K, zato se imenujejo zaviralci vitamina K. Kot pojasnjuje dr. Vene, je zdravljenje za bolnika razmeroma zahtevno. “Odmerek moramo prilagoditi vsakemu posameznemu bolniku. Redno moramo spremljati vrednosti laboratorijskih testov in paziti, da predpišemo takšne odmerke zdravila, da so vrednosti INR med 2 in 3, kar ni vselej preprosto. Za bolnike to pomeni, da morajo hoditi na kontrolne preglede na vsaj štiri do šest tednov, na začetku zdravljenja celo večkrat na teden, dokler vrednosti ne dosežejo želenega območja.”

Zdravljenje vodijo zdravniki in sestre v antikoagulacijskih ambulantah, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov. Nekateri bolniki, predvsem tisti, ki so na začetku zdravljenja ali pa še posebno ogroženi, obiskujejo specializirane ambulante v bolnišnicah, pojasnjuje sogovornica.

Antikoagulacijsko zdravljenje bolnikov z atrijsko fibrilacijo je praviloma trajno. Poleg ljudi z atrijsko fibrilacijo antikoagulacijsko zdravljenje potrebujejo tudi vsi, ki so preboleli globoko vensko trombozo ali embolijo ter ljudje z umetno srčno zaklopko in z nekaterimi manj pogostimi zdravstvenimi stanji, razlaga dr. Vene.

Zdravila ne redčijo krvi

Med ljudmi je razširjeno mnenje, da antikoagulacijska zdravila redčijo kri, kar seveda ne drži. Kot pravi dr. Vene, ta zdravila zavrejo zapleten sistem strjevanja krvi, s čimer se zmanjša verjetnost za nastanek strdka. “Pri nekaterih bolnikih se kljub temu lahko zgodi, da pride do strdka, vendar je verjetnost, da bi se kaj takega zgodilo, za 70 odstotkov manjša.” Kaj pa se zgodi s strdki, ki so v že nastali? Sogovornica pojasnjuje, da telo premore mehanizem, ki strdke v veliki meri odstrani, nekateri pa se zabrazgotinijo.

Dolga razpolovna doba

Ena od pomanjkljivosti zaviralcev vitamina K je razmeroma dolga razpolovna doba. Težava nastopi, če mora človek, ki jih jemlje, na invaziven poseg, pri katerem obstaja velika možnost krvavitev, denimo na operacijo, biopsijo ipd. V takem primeru, pravi sogovornica, mora bolnik približno pet dni pred predvidenim posegom začasno opustiti zdravilo. Bolnikom, pri katerih je nevarnost za nastanek strdkov zelo velika, v vmesnem času predpišejo zdravljenje z injekcijami. Nekatere posege, ki niso povezani s tolikšnim tveganjem za nastanek krvavitev, pa zdravniki opravijo brez prekinitev zdravljenja, če je INR na želenem območju, saj bi bila prekinitev nevarnejša od tveganja za krvavitev med posegom.

Pozornost ob krvavitvah

Pri bolnikih, ki so na antikoagulacijskem zdravljenju, je tveganje za krvavitve večje, zato morajo biti pozorni na vsako neobičajno krvavitev v telesu. Kot opozarja dr. Vene, morajo takoj k zdravniku, če opazijo črno blato ali izbruhajo rjavo ali rdečo vsebino, če opazijo temno obarvan urin, krvav izpljunek ali obsežne kožne modrice. Manjše krvavitve iz nosu ali dlesni so razmeroma pogoste in niso razlog za skrb, razen če se pojavljajo zelo pogosto in trajajo dalj časa. V takšnem primeru je potreben obisk pri zdravniku.

Prihajajo novosti…

V zadnjih letih se pojavljajo nova zdravila za antikoagulacijsko zdravljenje. Kot pravi dr. Vene, so najbolj raziskani zaviralci trombina (faktor II) in zaviralci faktorja X. Najbolj preizkušena sta dabigatran eteksilat in rivaroksaban, ki sta se izkazala kot učinkovita in varna za preprečevanje možganske kapi pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo. Zdravili že več kot leto dni uporabljajo v ortopediji. Preventivno ju dobivajo bolniki, ki so jim operirali kolke ali kolena. “Prednost novih zdravil je v tem, da so bolniku veliko prijaznejša. Imajo občutno manj interakcij z drugimi zdravili in krajšo razpolovno dobo, zlasti pomembno pa je, da odmerka ni treba prilagajati vsakemu bolniku posebej. Odmerek je stalen, odvisen pa je od indikacije. Vrednosti INR torej ni treba ves čas preverjati v laboratoriju. Zaradi tega odpadejo redni pregledi v ambulanti, kar je za bolnike pomembna in dobrodošla sprememba.”

Ravnotežje pri prehrani

Na delovanje antikoagulacijskih zdravil ima določen vpliv tudi prehrana, zlasti tista, ki vsebuje veliko vitamina K (vsa temno zelena zelenjava in kapusnice). Kot ugotavlja sogovornica, med bolniki velja veliko napačnih predstav in prepričanj o (ne)dovoljeni hrani. “Bolnikom ne svetujemo posebnih diet, razen tistih, ki se jih morajo držati zaradi drugih bolezenskih stanj. Svetujemo jim, naj uživajo uravnoteženo in mešano prehrano, ki naj se čim manj spreminja.”

 

Vir: Priloga Skrb zase revije Viva, junij 2011, več informacij na www.viva.si.